Upokojena pedagoginja, defektologinja, pisateljica in šahistka Cilka Dimec Žerdin zbira šahovske garniture že od leta 1958 Nek znanstvenik je že pred stoletji zatrdil: »Koliko ljudi, toliko različnih želja, idej in ciljev, toda toliko tudi konjičkov«. To da njegova „teorija“ o različnih konjičkih drži se lahko prepričamo praktično vsakodnevno, kajti vedno, bodisi kar v življenju ali preko medijev, lahko zasledimo nekaj novega, nekaj nenavadnega, o čemur še včeraj niti sanjali nismo. In najbrž se nikomur, ki jo ne pozna, ni niti sanjalo, kakšno ljubezen oziroma kakšen konjiček ima 79 – letna Cilka Dimec Žerdin iz prekrasne slovenskogoričke pokrajine. Za mnoge ljudi, ki dosežejo kakršenkoli rekord ali izstopajo po kakšni drugi plati, med ljudmi obstajajo samo dve mnenji; geniji in čudaki. Toda naša tokratna sogovornica, ki gotovo sodi v Guinnessovo knjigo rekordov, iz vinorodnih Rodmošcev nad Gornjo Radgono, soseda pokojnega genija, akademika Antona Trstenjaka, gotovo ne sodi ne med genije in še manj med čudake. Gre pravzaprav za preprosto in skromno upokojeno pedagoginjo – defektologinjo, pisateljico, šahistko..., ki je med drugim pred nedavnim, za vse narejeno v življenju, tega pa je na mnogih področjih bilo ogromno, postala tudi častna občanka občine Gornja Radgona.
In kdo bi si mislil, da se za stenami njenega lepega doma, na robu gozdička in vinograda, v Rodmošcih, domuje tudi ena največjih kolekcij šahovskih garnitur na svetu. Ob tem gotovo gre za eno najbolj obsežnih kolekcij, saj šahovske garniture, ki jih zbira že 51 let, prihajajo z vseh celin. Izmed vseh pa jih je kupila samo dve, in sicer prvo in 119., vse ostale pa je dobila podarjene, največ od prijateljice z Bleda…
Cilka je sicer tudi šahistka, gotovo najstarejša še živeča aktivna igralka zanimive igre na 64 črno-belih poljih. Že davnega leta 1941 je še ne enajstletna deklica, v družini Žerdinovih v prekmurskih Žiških, začela z igranjem šaha. „Takrat je stric, ki je bil ravnatelj OŠ Turnišče prinesel prvo šahovsko garnituro prijateljem, med drugim očetu dr. Alojza Križmana, ki je takrat bil ravnatelj OŠ Bistrica. Oni so v ujetništvu izdelovali šahe in to je bil šah, kjer so figure bile iz trdega papirja, plošča pa iz kartona. Tako smo otroci takrat začeli z igranjem šaha. Celo 2. svetovno vojno smo v Črenšovcih igrali šah in če bi se kdaj pisala zgodovina šaha na Slovenskem, Črenšovcev ne bi smeli izpustiti. Vsa mladina in otroci smo igrali in prav šah je bil nekaj kar nas je še posebej družilo in nam krajšalo čas. To se je pri meni nadaljevalo tudi na nižji gimnaziji in pozneje na učiteljišču, ter vse do današnjih dneh, ko še vedno pogosto igram, ne le za šalo, temveč kljub starosti tudi na raznih turnirjih. Še pred nedavnim sem nastopila tudi na državnem prvenstvu invalidov. Še danes sicer trdim, da starejši, ki igramo šah imamo tudi v starosti dober spomin. To je izredna igra za ohranjanje spomina. Šah je zame tudi nekakšna življenjska igra, katere sem naučila vse svoje brate in sestre (11), še mama je igrala šah“, nam je razlagala prijazna dama, ki vedno in na vsako vprašanje ima prijazen odgovor, kar niti ne preseneča, če vemo, da je večji del življenja delala z manj ali bolj defektnimi otroci in osebami sploh, katerim se je še posebej potrebno prilagajati.
Pozneje je prišlo na vrsto še ljubiteljsko zbiranje šahovskih garnitur, ki je hitro napredovalo, čeprav ni šlo za nobeno obsedenost. Sama je kupila le prvo garnituro, davnega leta 1958, in zadnjo letos, ki jo ji je po naročilu ročno izdelala soseda Marica Šaruga, motivi pa so iz kmečkega življenja. „Leta 1958 sem bila z otroci v koloniji v Strunjanu, in sem vmes šla pogledati medconski turnir, ki je potekal v Portorožu. Tam je s petnajstimi leti Fišer, poznejši svetovni prvak, postal velemojster, na turnirju pa je mimogrede slavil Talj. Jaz sem tam kupila en mali leseni šah, da smo lahko igrali v koloniji, in to je bila moja prva garnitura šaha. Danes jih je v kompletu 119, prinesli so mi jih z vseh celin in so dejansko različni, vsak pa je tudi nekaj posebnega. Največ mi jih je prinesla moja prijateljica, tudi upokojena defektologinja, ki je veliko prepotovala po svetu, Marija Kokol, ki sedaj živi na Bledu in je tudi sama strastna zbirateljica, a ne šahovskih garnitur. Vedela je, da imam rada šah, in mi je vedno prinesla eno garnituro in mislim, da je vsaj polovica moje kolekcije prišla od moje drage prijateljice Marije. Prvega je prinesla iz Egipta, potem pa se je zbirka začela povečevati. Tudi danes mi ob vsakem obisku prinese kakšno garnituro, vmes pa moji bratje, sestre, prijatelji, znani in manj znani šahisti, moja otroka, člani Sožitja ipd. Vsi mi prinesejo šahovske garniture, ko kam potujejo. To so unikati, večinoma ročno poslikani ali kako drugače urejeni in oblikovani“, razlaga Cilka, ki dodaja, da gre za dragocene garniture z različnimi motivi in tematiko. Med njimi pa je tudi „hrvaški nacionalni šah“, ki poseduje svoj certifikat in jih je bilo izdelanih samo sedem, pa še med temi je različen lovec.
Svojo šahovsko kolekcijo je Cilka razstavljala na šahovski olimpijadi na Bledu, potem v Mariboru, Celju, Gornji Radgoni, Tišini, Arehu, premogovniku Velenje ipd. Povsod so jo občudovali in ji nekoliko celo zavidali. Ker pa je s prenašanjem veliko težav se je odločila, da je kolekcijo, ki se še naprej polni, možno ogledati le pri njih doma, kjer so garniture lepo zložene v vitrinah. Cilka nam tudi pove, da je ogled možen vedno, ko se zainteresirani prej napovedo. Mnogi pridejo na ogled spominske sobe akademika Trstenjaka, ob tem se ustavijo še pri Cilki, kjer dejansko imajo kaj videti. In med njimi so tudi številni vrhunski šahovski mojstri in velemojstri od blizu in daleč.