S starimi Tomosi od Prlekije do obale

Člani Tomos kluba - Prekrasni so se z mopedi iz Svetega Tomaža odpeljali do Ankarana na morju.
Iz ljubezni do nekoč nenadomestljivih Tomosovih lepotcev, ter z željo, da ohranijo tehnično kulturno dediščino, je skupina Prlekov iz Svetega Tomaža in okolice, že pred petimi leti ustanovila Tomos klub-Prekrasni. Poleg druženja, izmenjave izkušenj, obnove in ohranjanja svojih starodobnih lepotcev, člani kluba vsako leto izpeljejo tudi kakšen večji projekt. In tako so v letošnjem poletju izpeljali štiridnevno vožnjo do Obale in taborjenje ob morju v Ankaranu. Šlo je za zahteven in tudi odgovoren projekt, zato se je članstvo nanj temeljito pripravilo in tako težav ni bilo. Med vožnjo od Gornjih Ključarovcev do Ankarana so porabili skoraj dvanajst ur vožnje, saj niso (ne smejo) peljali po avtocestah, a tudi mopedi imajo omejeno hitrost. „Sploh pa se nam ni niti mudilo, saj smo imeli rezerviran čas. Zato smo po poti imeli kar sedem krajših ali daljših postankov (Slovenska Bistrica, Vojnik, Trojane, Domžale, Vrhnika, Postojna“, nam pove predsednik društva Tomos klub Prekrasnih Boris Štuhec, ki dodaja, da se jih je na pot podalo kar 17 (od skupno 33) članov, in sicer 16 z mopedi in eden v spremljevalnem vozilu, v katerem so imeli dva rezervna mopeda, nekaj rezervnih delov in obilico dobre volje.

Start potepa je bil že v zgodnjih jutranjih urah, ko so se zbrali v Gornjih Ključarovcih pri Sv. Tomažu, prihod v Ankaran, kjer so šotorili pri svojem znancu in rojaku iz Prlekije Ivanu Zelenjak, ki že 50 let živi ob morju, pa je bil ob 17. uri. „Vožnja do tja je potekala brez zapletov, le kaka svečka je zapikala ali pa se kaka diza zamašila. Da ne bi delali gnečo smo se vozili v dveh etapah po 8, sicer pa na cestah tisti dan ni bilo večje gneče. Do Ankarana smo naredili 300 km, efektivne vožnje je bilo 7 ur in pol. Zanimivo je to, da smo ugotovili, da se skoraj bolj utrudiš če se voziš v avtu kot pa na mopedu. Seveda je tu zraven tudi veliko adrenalina, ki verjetno pomaga, da ne čutiš utrujenosti. Zvečer smo se že kopali v morju, nato pa se družili ob dobrem refošku in ob harmonikah našega gostitelja Ivana in našega člana Jaroslava“, nam razlaga Štuhec, ki je še s posebnim navdušenjem govoril o naslednjem dnevu, ko so se odpeljali v Koper in si tam pogledali Tomosov muzej, ki ga je z željo, da ohrani tehnično kulturno dediščino tovarne Tomos, ustanovil Stevo Vujič.

„Za njegovo požrtvovalno delo se mu res moramo iskreno zahvaliti in mu izkazujemo spoštovanje tako kot je na poti en policaj nam izkazal z besedami "kapo dol". Sicer pa smo se tudi ta dan kopali in zvečer spet malo poveselili. Tretji dan smo se peljali po celotni slovenski obali: Ankaran, Koper, Piran, Izola, Portorož. Kar nas je zelo presenetilo je bil odziv ljudi. Vsi so nas pozdravljali, slikali mopede in nas vzpodbujali naj še naprej tako lepo skrbimo za naše mopede. Tudi med vožnjo tja in nazaj je marsikdo pohupal in nas vzpodbujal. V glavnem kjerkoli smo se ustavili so nas spraševali od kje smo koliko km smo prevozili.... Tako da smo doživeli res veliko prijetnih dogodkov, spoznali veliko prijaznih ljudi. Ampak ker vsaka lepa stvar hitro mine smo se četrti dan zjutraj morali posloviti od obale in po isti poti proti domu. V Savce smo prispeli ob 18. uri. Na poti smo dva mopeda naložili na prikolico ker jima je malo zmanjkalo sape, vendar noben moped ni imel večje okvare, tudi ta dva bi se dalo popraviti med potjo, če bi imeli malo več časa. Skupaj smo naredili 700 km, vsak je porabil kakšnih 15-20 litrov mešanice“, je razlagal Boris Štuhec.

Sam je še posebej izpostavil dva najstarejša udeleženca Franca Slana (71) in Anico Slana (63), ki sta vse zdržala in tudi nista imela niti najmanjših problemov na dolgi poti. „Čestitam jima ob tem tudi zahvaljujem, saj je Anica za nas skrbela kot prava mama. Kot predsednik Tomos kluba Prekrasnih bi se rad zahvalil vsem udeležencem, vsak je na svoj način pripomogel k uresničitvi tega podviga. Imeli smo se res lepo, bili smo kot ena velika družina in to je v teh časih res pravo zdravilo za vsakodnevni stres. Radi bi se posebej zahvalili primorskem Prleku Ivanu Zelenjaku in njegovi celotni družini, za res prijetno bivanje in za nepozabne trenutke ki smo jih preživeli pri njih“, je dodal predsednik kluba Boris Štuhec.