Eden trenutno najbolj znanih slovenskih zapornikov, Roman Leljak, v zaporu napisal svojo še drugo novo knjigo, ki bo v primerjavi s predhodno, ki je razjezila partizane, sedaj v slabo voljo spravila katoliško cerkev na Slovenskem; Škof Rožman & četniški vodja Draže Mihajlović? Očitno je, da si tudi nekateri obsojenci oz. zaporniki vedo dobro izkoristiti prestajanje zaporne kazni, kar gotovo potrjuje tudi razvpiti Roman Leljak. Nekdanji znani mariborski podjetnik, kontraobveščevalec in pisatelj, človek ki je pred dvanajstimi leti (1997), skupaj s še bolj razvpitim županom Kopra Borisom Popovičem v San Remu osvojil bronasto medaljo na svetovnem prvenstvu v rellyju, je gotovo najbolj produktiven pisatelj. Čeprav je na prestajanju zaporne kazni na Dobu, je v največ petih mesecih spisal, natisnil in javnosti predstavil kar dve knjigi, kar je dejansko dosežek zavidanja vreden, čeprav imata knjigi podobno tematiko. Obe sta povezani s koncem 2. svetovne vojen oz. povojnimi poboji. In dokler je knjiga Teharske žive rane – Huda jama, v javnosti naletela na lep odziv in je prodana v veliki nakladi, je sedaj na vrsti nova knjiga, ki bo v prodajo šla v začetku decembra.
Najnovejše knjižno delo enega najbolj znanih začasnih „stanovalcev“ Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni, kamor se je s Kapele nad Radenci, kjer zadnja leta stalno živi, preselil v začetku februarja 2008, ima zanimiv naslov, ki gotovo ne bo po volji cerkvenim veljakom. Ko je knjigo začel pisati je ta imela naslov: Zakaj pedri umirajo v petek 13., sedaj pa je spremenil le naslov knjige, in sicer jo je avtor poimenoval: Cerkev umira v petek 13., vsebina pa menda ostaja ista. Gre za delo, ki izraža skrivnostno pričakovanje in nenavadno ime, ki ga ne najdemo v literaturi. Pravzaprav je to zgodovinski roman, ki je razpet med dogodke tik ob koncu druge svetovne vojne. Povezuje usodo treh ljudi: krik usode ljudi, ki jih je čas označil, pahnil v temo zakona maščevalnosti, ljudi, ki se še danes bojijo sence v noči. Knjiga je v trdih platnicah (vezavi) s 300 strani teksta.
„Kaplan Gruber v službi škofa Rožmana razkriva temačno sodelovanje med škofom in Dražem Mihajlovićem, nekakšno podganjo pot, ki jo je cerkev organizirala tudi preko Slovenije. Gruber je s škofom Rožmanom tudi na zadnji poti proti Celovcu, 4. maja 1945. Gruberjevo življenje konča v Teharskem lagerju v katerem pred smrtjo, Aneju Jezerniku, učitelju iz Črešnjevca pri Slovenski Bistrici, tudi sodelavcu v nastajanju četniškega časopisa Kri in zemlja leta 1944, in Ivanu Hercogu, gostilničarju, ki so ga 27. aprila 1945 pripeljali iz Ljubljane kot vojnega dobičkarja skupaj starši, zaupa zgodbo o blagu, ki je skrit v zapuščeni rudnik laporja nad Opoko med Štorami in Šentjurjem. 13. februarja 1944, 14. divizija, v zrak dvigne progo in vlak se ustavi. Na njem je tudi kaplan Gruber…Jezernik in Hercog pobegneta iz Brnice pri Hrastniku 13. junija 1945. Pobegneta iz jame v katero jih je pahnil lokalni likvidator partizan Jože Menih – Rajko… Vsa imena v romanu so resnična in jih nisem spreminjal. Tudi imena partizanov, ki so mogoče še živi“, pravi Leljak.
Po njegovem prepričanju so takrat ljudje veliko molili in prosili boga pomoči. Ta jih ni uslišal. „Cerkev umira mogoče tudi zaradi tega. Izbral sem nebojevito pisanje, ne obsojam, samo govorim…Kot zanimivost lahko povem, da ste o tem pisali tudi v novicah. Pred leti ste objavili zgodbo o dveh hrvaških domobrancih, ki sta takrat bila na vlaku in skrila blago. Iskala sta ga zaman. Še isto noč je kaplan Gruber blago premestil v bližnji rudnik laporja...“, dodaja avtor nove knjige, ki je prepričan, da bo njegova knjiga z resničnimi dejstvo razgrabljena med bralci.
V primerjavi s predhodno knjigo Teharske žive rane - Huda jama, ki jo je izdal pred nekaj meseci, in ko je razjezil partizane, bo Leljak sedaj gotovo tarča rimskokatoliške cerkve.
GA BODO IZPUSTILI IZ ZAPORA? Roman Leljak ne spriva, da je na prestajanju zaporne kazni, saj so mu sodili za nezakonito poslovanje v letu 1993. Skupaj bi moral odslužiti zajetnih osem let in osem mesecev, toda obstaja velika verjetnost, da ga bodo veliko prej izpustili. „Moja kazen je grenka izkušnja za katero nikoli nisem tajil odgovornosti. Priznam civilno odgovornost, nikakor pa ne kazenske. Petnajst let trajajoč postopek že sam po sebi pove, da so kršene moje pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Sam se vsak naj spomni dogodka pred petnajst leti. Težko. Naj omenim, da »zame« ne veljajo niti absolutno zastaralni roki. Zakon določa, da po preteku dvojnega časa, kaznivo dejanje zastara v vsakem primeru. Sintagma besede »zastara v vsakem primeru« očitno v naši sodni praksi vedno ne velja. Pri meni je pred izrekom sodbe potekel (dvakratni) absolutni rok… Pravna slovenščina nima veze z jezikovno slovenščino. Višje sodišče in Okrožno sodišče v Mariboru mi nista dali dejanske možnosti, da se pritožim na višje sodišče. Na žalost je za sodišče, v mojem primeru, bila dovolj prepovedana posledica, ki pa v mojem dejanju ni in ne more biti razlog obstoja kaznivega dejanja, in seveda pričakovanje javnosti. Slovenska sodišča pa tudi danes po 17 letih dokončno še niso odločila v moji kazenski zadevi. Odločitev bo sprejelo tudi Evropsko sodišče. V odločitev tega pa ne dvomim. Na žalost je takšnih primerov še več. Slišim, da so podani predlogi, da bo država popravila krivico takšnih dolgih sojenj in v okviru zakonskih možnosti tako, tudi razbremenila zapore. Za predvideno kazen osmih let smo ljudje v postopku 25 let, tretjino življenja“.
Naš sogovornik ponovno opozarja tudi na dejstvo, da so slovenski zapori polni, kar je sila zaskrbljujoče. „Dovolite, da povem svojo zgodbo. Lani sredi maja je moj sin praznoval drugi rojstni dan. Obiska žene in sina sem se veselil. Dan prej sem v zavodski trgovini kupil avtomobilček. Pazniki mi niso dovolili, da bi avtomobilček predal sinu. »Vse kar je namenjeno za ven, mora biti v posebnem paketu, ki ga obiskovalec dobi po obisku,« so s prstom kazali na rumeni pravilnik iz leta 1987. Niso pomagale moje prošnje, rotenje, da gre za plastičen avtomobilček, kupljen v zavodski trgovini, ki sem ga namenil sinu za rojstni dan, da ga želim dati osebno. Potem, ko sem ga odvrgel v smrdeči koš za smeti, so mi dovoli do sina…Takrat sem imel voljo in se mučil s pritožbo. »Leljak? Smo storili kaj nezakonitega, nekaj kar ni dovoljeno s pravilnikom«? »Načelo humanosti....,«so besede, ki sem jih verjetno samo jaz slišal iz svojih ust, saj jih je prekinil glas, »Peljite ga v celico…«. Država za nas plačuje 55 evrov dnevno. Več kot nas je, več gre denarja iz proračuna v te namene. Začaran krog, ki ga uspešno drži nad površjem močno zbirokratiziran sistem. Več obsojencev, več denarja. Novi zakon o izvrševanju kazni je sicer primeren, toda v Sloveniji imam tri penologe in nobenega v zaporih. V vzgoji v zaporih je edino veljavno načelo konfliktnosti med pedagogi in obsojenci. Samo tako se ustvarja namišljen red. Vsekakor pa je največja sramota novega zakona, da obsojenec nima pravice do pritožbe v postopki pogojnega odpusta. Še partizani so leta 1943 v prvem zakonu predpisali drugo stopnjo. To je mogoče samo v Sloveniji. Upam, da bo kakšen poslanec to prebral in ga bo saj malo dotaknila potreba po ustavnosti“.