Ko smo se nedavno vozili po Ščavniški dolini, smo malo pred znamenitim Nidrlovim, 400 letnim hrastom, v objektiv fotoaparata ujeli prizor, kakršnih v preteklosti ni bilo. Na veliki njivi so se »bohotile« velike bale(valji)slame, ki tehtajo okoli 500 kilogramov. Ko še niso želi s kombajni, so snopje sušili v razstavah ali križih. Ko je bilo suho, so snope zmlatili na »gümli« s "cepmi", z geplom in »trešmsašinom", včasih so jih gonili štirje moški, ali pa z mlatilnico, ki so jo poganjale lokomobile, pozneje pa tudi stabilni motorji ali traktorji. Omlateno slamo so spravljali v tako imenovane »parme«, da je bila pod streho. Tisti, ki niso imeli teh objektov, so jo »skladiščili«, v kopicah na prostem. Danes si težko predstavljamo, da so največji del slame pokrmili živini. Iz slame in sena, tudi otave, so pripravljali »mešanco«, in tako pozimi, ko ni bilo sveže trave, krmili živino. Razumljivo je, da takrat ob taki krmi ni bilo kaj pomembnega prirastka, pa tudi ne obilja mleka. To so bili časi, ko ni bilo izobilja hrane, ne za ljudi in tudi ne za živino. Je pa bila samooskrba z živili takrat, vsaj na podeželju, 100 odstotna, saj so vsa za preživetje potrebna živila pridelali na zemlji. Slame in tudi posušene trave takrat niso zažigali na njivi, kakor se dogaja danes. Še hujše je, ko vidimo, da zažigajo na manjših parcelah posušeno travo, ki bi jo lahko porabili za krmo živine.