Odpuščanje in besede ljubim te za srečen zakon

Zlato poroko sta obeležila zakona Elizabeta in Maksimiljan Dvoršak iz Zg. Porčiča.
V krogu domačih in prijateljev sta pred dnevi zlato poroko praznovala Elizabeta in Maksimiljan Dvoršak iz Zg. Porčiča. Poročno slavje se je pričelo s civilnim obredom, ki je potekal v cerkvi Sv. Trojice, kjer je zlatoporočni obred, ob asistenci Barbare Cvetko, opravil župan občine Sv. Trojica Darko Fras. Zakoncema je namenil nekaj lepih besed in med drugim dejal, da je „zakonska zveza temelj tradicionalne družine, družina pa osnovna družbena celica, ki je ključnega pomena za razvoj naše skupnosti. Zakonska zveza v katero sta stopila iz ljubezni ne pomeni samo sreče in zadovoljstva ampak tudi dolžnosti in odgovornosti. Da sta jo lahko gojila in negovala je od vaju zahtevala tudi veliko potrpljenja in spoštovanja drug do drugega. Vse to je vama uspelo. Zato mi je v posebno čast in veselje, da lahko svečano obeležimo 50 let vajinega zakonskega stanu, saj s svojo medsebojno ljubeznijo in spoštovanjem tako dajeta svetel vzgled naši družbi, predvsem pa seveda mladi generaciji. Prepričan sem, da bo današnji obred lep spomin za vaju spoštovana slavljenca, vajine otroke, vnuke, bližnje in daljne sorodnike, prijatelje in znance ter za vse, ki ste danes tukaj zbrani“. Po končanem obredu je župan Fras zakoncema izročil darilo in nazdravil z trojiško penino.

Cerkveni zlatoporočni obred je, ob darovani maši, opravil pater Damjan Vračko. Ob tem je med drugim povedal: „Odpuščanje, besede ljubim te in potrebujem te so najpomembnejše za srečen zakon“. Cerkveno slavje je, ob igranju na orgle organista Jožeta Vagnera, popestril Cerkveni pevski zbor. Ob oltarju pa je na flavti zaigrala njuna vnukinja Ana Dvoršak, ki jima je pripravila tudi lep čustven nagovor. V nagovoru se je staršema za vse kar sta dobrega storila za njega in brata, ter sedaj za njegovi družini, zahvalil sin Andrej, ki je organist in pevovodja v cerkvi Sv. Trojice. Po končani maši pa je zakoncema zaigral Pihalni orkester MOL iz Lenarta, v katerem je Maks nekoč igral. Poročno slavje sta zalatoporočenca zaključila z druženjem s svati na Turistični kmetiji Bunderla.

Maksimiljan ali Maks, kot ga vsi kličejo, se je sicer rodil 22.9.1932 v Zg. Porčiču 114, očetu Dominiku in materi Elizabeti. OŠ je obiskoval pri Sv. Trojici. Vsa leta osnovne šole je bil odličen učenec, kar za tiste čase ni bil pogost primer. Vseeno pa po končani osnovni šoli ni imel možnosti šolanja. Elizabeta se je rodila 12.11.1939 v Zg. Porčiču 122 očetu Francu in materi Rozaliji Lorber. OŠ je obiskovala pri Sv. Trojici. Izhaja iz družine devetih otrok. Po osnovni šoli je bila nekaj časa doma, nato pa je 2 leti pestovala otroke pri eni od trojiških učiteljic. Nekaj časa je služila na bližnji kmetiji pri Dvoršakovih. Njena redna zaposlitev je bila v trojiški osnovni šoli, kjer je kot kuharica delala šest let. Kako sta se Maks in Lizika spoznala in zaljubila pravzaprav ni težko uganiti, saj sta bila sovaščana, v tistih časih pa so bila druženja vaščanov pogostejša kot danes. Civilno sta se poročila 13. avgusta 1966 v Lenartu. Cerkveno pa prav 20.8.1966 v cerkvi Sv. Trojice. Po poroki se je Lizika, tako so jo klicali, preselila na moževo domačijo. Nekaj časa je še hodila v službo, ker pa je Maksov oče postal potreben pomoči, je po enem letu ostala doma in se posvetila gospodinjstvu, vzgoji otrok in delu na mali posesti. Maks pa se je najprej zaposlil v Cestnem podjetju, kjer je delal 10 let, nato pa v Mariborski livarni, kjer je delal do upokojitve. Takoj po poroki sta pričela z obnovo domačije, najprej hleva, nato pa še hiše. Ko sta se poročila je bila domačija še brez elektrike, po vodo pa je bilo treba 150 m daleč. V zakonu sta se jima rodila sinova Andrej in Damijan, ki sta si ustvarila svoji družini in ju osrečila z vnukinjami Amadejo, Ano in Marijo, ter vnukom Anejem. Kuhanje in peka peciva je bilo Liziki vse življenje v veliko veselje. Maks pa je vse življenje gojil tudi ljubezen do glasbe. V mladih letih je igral pri pihalnem orkestru, odigral pa je tudi nekaj porok. Več kot 50 let pa je prepeval tudi v župnijskem pevskem zboru. Kot zanimivost kaže omeniti, da je tudi les, to je od grma pušpana, iz katerega so tipke igralnika v Trojiški cerkvi, posekal na domačem vrtu. Nasploh mu je bilo v življenju delo z lesom v veselje, saj je rad spletal koše, izdeloval ročaje za motike, tu in tam pa je naredil tudi kakšen klopotec...