Kar prijetno in zadovoljno se je počutil Alojz Flisar, upokojeni policijski starešina iz Gornje Radgone, ko je skozi okno svojega doma ob železniški progi, ki iz Gornje Radgone pelje proti Ljutomeru, nekega mrzlega zimskega jutra pogledal skozi okno. Ob krmilnici, ki jo je postavil ob otroškem igrišču in v bližini domačega vrta, se je namreč znašlo na desetine ptičev. Nekaj jih je bilo na krmilnici, drugi pa pod njo, tretji na bližnjem drevesu, vsi pa so hvaležno zobali zrnje, ki ga Flisarjevi redno nasipajo majhnim ptičem, ki se v zimskem času težko znajdejo, in pogosto lačne tudi poginejo v hudih mukah, ko lačno telesce nima ustrezne odpornosti na mraz...
Zato ljubitelji živali prosijo vse, da v teh dnevih in tednih, ko je hud mraz že pritisnil tudi pomurske ravnice, Slovenske gorice, štajerske hribčke in gorenjske gore, pomagajo ptičem, ki jim ni posebej lahko. Čeprav nekateri menijo, da se živali prilagajajo vsem razmeram, je več kot jasno, da jim je potrebna tudi človekova pomoč. To še zlasti velja za majhne ptičke, ki v hudem mrazu in ob debeli snežni skorji, praktično nimajo možnosti najti hrano. In dokler nekateri zanemarjajo in celo mučijo tudi lastne domače živali in hišne ljubljenčke, so med nami tudi ljudi, ki jim ni vseeno kako se v naravi preživljajo predvsem pa kako se prehranjujejo majhni in nemočni ptiči. Seveda so tukaj tudi lovci, ki skrbijo za divjad, ki je prav tako zalo ogrožena.
A kljub temu je dobrodošla pomoč vsakega posameznika, vsakega ljubitelja živali, zlasti majhnih ptičev, ki praktično vso energijo porabijo za boj proti mrazu, potem pa si ne morejo najti hrano in kaj potem ostane..., nemočne živalce poginejo v hudih mukah, hranjenje ptic pa nam ne vzame veliko časa in stroškov. Sploh pa, pozimi, ko pritisne mraz, se nekatere ptice same približajo človekovim naseljem. Če jim ponudimo primerno hrano, bodo prišle prav na naš vrt. To je verjetno glavni razlog, da je zimsko hranjenje ptic postalo tako priljubljeno. Verjetno ni lažjega načina, da si ptice od blizu ogledamo in spoznamo...