V našem več kot 43 letnem dopisovanju v razne časopise in revije v Sloveniji, kaj malega tudi v Avstriji, smo se srečali s številnimi ljudmi, ki so bili voljni spregovoriti o sebi in svojem delu. Brez pretiravanja bi lahko dejali, da je izšlo več kot 5.000 prispevkov. Čeprav nas dajejo leta, še vedno ne moremo brez »pisala«. To vedo tudi naši zvesti bralci, ki nas obveščajo o zanimivih ljudeh ali drugih zanimivosti. Tokrat nas je do izdelovalke rož iz papirja Ivanke Maguša pripeljal Franc Čeh iz Grabonoša, ki je tudi sam zanimiva osebnost, katerega dejavnost smo že tudi ovekovečili v časopisih. Bil je tako dober, da nas je popeljal na njen dom. Še prej pa se je pozanimal, če jo lahko obiščemo. Že ob prihodu na domačijo Ivanke in Rudija Maguša, ki se nahaja v Grabonošu, kateri sodi v občino Sv. Jurij ob Ščavnici, smo bili deležni prijaznega sprejema. Z dobrikanjem se nam je celo predstavila bela psička pasme samojed, Bela, ki ni niti zalajala. Nismo še vstopili v hišo in ugotovili, da je pri hiši red in da imajo radi rože. Mi smo k hiši prišli zaradi umetnih rož iz papirja, pa vendar nismo mogli prezreti rožnega bogastva, ki krasi hišo in okolico.
Gospodinja Ivanka, kateri je bil namenjen obisk, nas je povabila v dnevno sobo, kjer je stekel prijeten pogovor. Ivanka ne zna delati le rož iz papirja, pač pa je tudi odlična v pripovedovanju. Ker je enakih let kot mi, je pogovor peljal v preteklost. Bolj natančno povedano, tekla je beseda o življenju ljudi na podeželju v še ne tako davni preteklosti. Ivanka se je rodila v Grabonošu stev. 72, 13. marca 1937. leta, kjer živi vse življenje. V družini Omulec, so se rodili trije otroci, kateri so se preživljali na 3 ha veliki posesti, ki je dajala vse potrebno za preživetje. Osnovo šolo je dve leti, za časa okupacije, obiskovala v pri Sv. Juriju ob Ščavnici, nato pa 6 let v Cerkvenjaku. Kot je dejala je devetletko obiskovala mnogo prej kot sedanji otroci. Po končani osnovni šoli je delala doma na posesti svojih staršev, po katerih je prevzela posest. Tu si je z Rudijem Magušo ustvarila družino, v kateri so se jima rodili trije otroci. Nanje je zelo ponosna. Ponosna je tudi na sina Vlada Maguša, ki se je uveljavil kot glasbenik, saj ima že več kot 25 let svoj ansambel Slovenskogoriški kvintet, v katerem je doga leta pela hčerka Olga, sedaj pa poje Vladejova hčerka Mateja. Še nekaj veselega nam je povedala. »Najbolj srečna sem, da je doma ostala hčerka Danica, ki nama je vedno v pomoč, če kaj potrebujeva. Večjega zaklada v življenju nisem mogla dobiti, kot Danico, ki skrbi, da nam je vsem skupaj lepo.«
Da bi ne bili predolgi, se moramo osredotočiti na njen konjiček, to je izdelava rož iz krep papirja. O tem nam je povedala: »Verjetno se vam zdi nemogoče, pa je res. Že kot 5 letna deklica, to se natančno spominjam, sem mami pomagala pri izdelavi rož iz papirja. V preteklosti ni bila navda, da bi šopke za razne prireditve izdelovali iz naravnih rož. Ljudje pa so vendarle želeli posamezne dogodke slaviti slovesno. Del tega so bili tudi šopki, ki so zaznamovali določen dogodek. Tako so bili drugačni šopki za birmance in birmanke, poroke, tudi zlate in biserne, nove in zlate maše in še kaj. V preteklosti se je dalo z izdelovanjem takih šopkov, vencev, mi smo rekli "kranclov«, kaj zaslužiti. Z mamo sva naredili največ 300 šopkov za novo mašo dr. Vekoslava Grmiča, nato novomašnika Domajnka iz Kraljevec in Vogrina iz Peščenega vrha in še za katerega. Za poroke, mi smo rekli za »gostüvanje«, smo izdelovali po 50 do 70 šopkov, ter posebna šopka za nevesto in ženina. Za nevesto pa tudi venec, »kranec«, ki so ga na poroki sneli z glave ob polnoči, na dan poroke. Šopki za »svaterjčjake«, to so bili mladi fantje in dekleta, ter za "starešinare" ali priče, so bili večji kot od "gostüvajnšakov", se pravi svatov. Tedaj smo takó izdelane rože potapljali v raztopljen parafin, če tega ni bilo mogoče dobiti, smo topili sveče iz parafina. Parafin je zaščitil papir pred vlago, saj bi sicer, ob morebitnem dežju ali snegu, razmočeni papir barval obleke, ob tem pa bi se izgubila tudi oblika šopka. Ker je bilo delo zamudno, smo že mesec ali prej pričeli z izdelavo, preden se je odvijala poroka. Ko mama ni mogla več, sem v celoti prevzela njeno delo in nadaljevala s to dejavnostjo, ki je počasi zamirala. Takih podeželskih porok, kot so bile včasih, ni več. Mimogrede naj povem, da se je najina poroka, poročila sva se 1958. leta, odvijala tri dni. Tedaj smo šli k poroki v sredo in poročno slavje zaključili v petek. Ob sobotah in nedeljah tedaj ni bilo porok.«
Ker ni več naročil za izdelavo šopkov za dogodke, kot smo jih našteli, se je Ivanka posvetila izdelavi drugačnega cvetja. To smo ugotovili že ob vstopu v hišo. Posod stojijo vaze s šopki rož iz papirja. Največ je sončnic, ki so sicer danes modne rože za »žive« šopke. V dnevni sobi smo na omari zagledali velik »tegl«, cvetlični lonec, v katerem so, vsaj v naši očeh, »rasli rdeči nageljni. Ob začudenju, kako bogato cveti nas je nagovorila hčerka Danica, ki nam je ponujala, podatknjence iz tega cvetočega cvetličnega ločka. Ob tem se je seveda smejala. Moramo priznati, da bi skoraj nasedli. Zakaj? Zato, ker je pogled na to umetno rožo, ki je izdelana mojstrsko, dajal pristnost svežega cvetja. Prav o tem njenem cvetju, ki ga izdeluje zadnja leta, je tekla beseda. »Kot sem že povedala, naročil ni bilo več, zato sem se domislila, da bi kaj ustvarila za sorodnike, prijatelje in znance. Začela sem izdelovati cvetlice kakršne so v naravi. Pri izdelavi si pomagam tako, da utrgam cvetlico, ki jo želim izdelati. Kot vidite, mi to tudi uspeva. Vse mora biti kot v naravi. Se pravi barve in oblika. Da lahko to dosežem moram papir kupovati v tujini, predvsem v Italiji. Včasih smo lepilo izdelovali sami iz smrekove smole, sedaj ga kupujem. Ko me vprašate, kakšno orodje potrebujem, vam povem, nič drugo kot škarje. Vse drugo ustvarijo »oči« in roke. Glavni materiali so krep papir, žica, lepilo in barve. Ponosna sem, da so se za moje izdelke zanimali v Narodnem muzeju v Ljubljani, kjer jih tudi nekaj hranijo.«
Še bi lahko govorili. Povedati pa moramo, da imajo pri hiši radi tudi živali. So eni redkih, ki še imajo kravo in telico. Redijo tudi prašiče, predvsem za svojo potrebo. Tu so še kokoši, zajci in muce, ter v uvodu omenjena psička. Dom Ivanke Maguša smo zapuščali bogatejši na duši, kajti zvedeli smo marsikaj zanimivega. Tudi sama je dejala, da sedaj izdeluje šopke za svojo dušo, kot se reče v prispodobi.