Osrednja spominska slovesnost ob letošnjem državnem prazniku Dnevu upora slovenskega naroda na radgonskem območju, ki je hkrati bila tudi obeležitev 70 – letnice ustrelitve 12 talcev na Blagušu in 70 – letnice zmage nad fašizmom in nacizmom, je potekala v Kocbekovi dvorani KUS-a pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Prireditev v spominu na ustrelitev dvanajstih nedolžnih talcev, ki so bili ubiti 3. aprila 1945 v Blaguškem gozdu, streljaj od središča občine Sveti Jurij, sta ob pomoči občine Sv. Jurij ob Ščavnici, organizirala Območno združenje borcev za vrednote NOB Gornja Radgona, in Krajevna organizacija zveze borcev za vrednote NOB Videm, udeležili pa so se je predstavniki ZB za vrednote NOB Gornja Radgona na čelu s predsednico Valerijo Červič, predstavniki Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo, Območnega združenja slovenskih častnikov, Policijskega veteranskega združenja Sever, Društva izgnancev in Društva generala Maistra, prisotna pa sta bila tudi župana občin Sv. Jurij ob Ščavnici, Miroslav Petrovič, in Radenci Janez Rihtarič. Žalostno je, da je 12 talcev bilo ubitih ravno na dan, 3. aprila 1945, ko so v Mursko Soboto primarširali ruski vojaki. To je zločin, za katerega nemški okupatorji in njihovi hlapci nimajo nobenega opravičila. In tega se morajo zavedati tudi vsi mlajši ljudje, mlajši državljani Slovenije.

Po prihodu praporov in odigrani himni, sta zbrane uvodoma nagovorila domačina, predsednik KO ZB za vrednote NOB Videm, Štefan Trstenjak, in župan Mirko Petrovič, slavnostni govornik pa je bil Darjan Mencigar iz KO ZB Radenci, saj je bila večina talcev, ustreljenih 3. aprila 1945 v blaguškem gozdu, z območja današnje občine Radenci. Prireditev, katero je vodila Katja Peršak, so s kulturnim programom popestrili pevci MePZ društva upokojencev Sv. Jurij ob Ščavnici pod vodstvom Nade Špišič, Lana Lančič z bandom, ki ga sestavljajo Nino, Bea in Luka, vsi dijaki GFM Ljutomer, pod mentorstvom Boruta Slavica. Svoj pogled na svet in umetnost pa so skozi odlomke pesmi Franceta Prešerna, Edvarda Kocbeka in domače pesnice Monike Čuš, v recitalu z naslovom Nekoga moraš imeti rad, predstavili dijaki ljutomerske gimnazije, ki obiskujejo gledališko šolo, pod mentorstvom Dunje Zupanec. Že pred uradno slovesnostjo so predstavniki občine Sv. Jurij ob Ščavnici in KO ZB za vrednote NOB Videm, položili cvetje k spomenikoma v blaguškem gozdu in pred zgradbo KUS.

Na spominski slovesnosti, kjer se je poleg kar nekaj gostov, zbralo največ borcev in simpatizerjev NOB, veliko število domačinov ter sploh občanov s širšega radgonskega območja, iz Slovenskih goric in Prlekije, so govorci predvsem opozarjali na grozote, ki so jih sejali nacisti in fašisti ter njihovi domači pomagači med 2. svetovno vojno. Zato so zavračali tudi nenehne poskuse izenačevanja tistih, ki so med vojno bili na pravi strani ter so se skupaj z ostalimi naprednimi silami borili proti okupatorjem, ter kolaboracije. Slišati je bilo tudi očitke nekaterim »ideološkim« zgodovinarjem, ki da sedaj potvarjajo dogajanja iz bližnje preteklosti. »Kdor ne spoštuje preteklosti, ta nima niti svoje bodočnosti«, nam je med drugim dejal eden najstarejših članov borčevske organizacije, Jože Kos, ki je dodal, da bo borčevska organizacija, ne glede na vse pritiske ostala zvesta svoji tradiciji, ter da bo na mlade generacije prenašala resnico, saj vsi morajo spoznati dejanske grozote, ki jih je Sloveniji in Evropi prinesla 2. svetovna vojna.

Kos je tudi orisal dogajanje v Evropi od leta 1939 in potem napada na Jugoslavijo, ko si je Hitler polastil Slovenijo že 18.4.1941 ter jo razdelil med tri okupatorje, je Kos nadaljeval: »Tedaj je nastopil čas odločitve za slovenski narod. V znani Vidmarjevi hiši v Ljubljani so se dne 26.4.1941 zbrale ustanovne skupine, in sicer iz predstavnikov: KPS, Krščanskih socialistov, Demokratičnih sokolov in naprednih kulturnih delavcev. Ustanovili so protiimperialistično fronto, katero so 22.6. istega leta preimenovali v OF slovenskega naroda«. Kos je tudi, dodal kako je bilo odločeno, da se takoj začne s konkretnimi akcijami, čeprav je sprva bilo težko proti močno oboroženem okupatorju. Omenjenim skupinam so se počasi pridružile tudi druge napredne skupine, kot so: Zveza društev kmečkih fantov in deklet, Kmečka delavska stranka, Bivši aktivni oficirji ipd. »Tako širok krog skupin, ki so podpirale program odpora dokazuje, da se tedaj med seboj niso preštevali, kdo kam spada. Pa tudi ni bilo pomislekov, da gre za komunistično usmeritev, četudi je bila res KPS tedaj vodilno usmerjevalna skupina. Vsi so imeli enak cilj, da je potreben vse ljudski odpor proti okupatorju, da se ozemlje osvobodi, Slovenija združi ter ustvari družbeni red uspešen za vse«, je dejal Kos, ki pa ni mogel, da ne bi omenil tudi mnoge domače izdajalce, pravzaprav sodelavce okupatorjev. Hudo mu je tudi bilo, da tudi danes, 70 let po končanju morije, ko ves svobodoljubni svet praznuje visoko obletnico, pri nas nastajajo takšne razlike, namesto da bi se združevali in zbliževali, kot je to primer po drugih državah.

»Gotovo si moramo vsi po svojih močeh prizadevati za mir med narodi, za strpno sožitje med pripadniki različnih veroizpovedi in različnih življenjskih nazorov. Zato je prav, da jih kljub temu in prav zato, ker jih je vedno manj med nami, ne pozabimo borcev in talcev. Da ne ohranjamo spomina nanje in na njihova dejanja le 3. ali 27. aprila, ampak da nas zavest o njihovih žrtvah spremlja povsod. So del nas pa če to želimo ali ne, saj smo mi del sveta, ki so ga zgradili oni. Brez žrtev naših borcev, neštetih dvanajstih talcev, danes tudi mi ne bi bili to kar smo. Partizani so med nami in so neločljiv del nas – hoteli mi to ali ne«, je bilo slišati pri Sv. Juriju ob Ščavnici, in še: Generacija, ki je sodelovala v 2. sv. vojni je plačala visok davek. Zato imamo mlajše generacije pomembno odgovornost. Narediti moramo vse kar je v naši moči, da se podobna morija ne bi nikoli več ponovila. Naši zanamci ne smejo pozabiti grozodejstev, ki so se zgodila na naših in evropskih tleh. Zato je potrebno poskrbeti, da bodo vse mlajše generacije dobro poučene o zgodovinskih dejstvih, kajti le tako se bodo zavedali nevarnosti, ki je vedno na preži in se lahko kadarkoli spet priplazi na plano. Spominjati se moramo tistih, ki so za našo prihodnost dali še zadnje kar so imeli, svoje življenje. Spominjamo se vseh, ne samo dvanajstih talcev. Dvanajstih talcev ni bilo samo dvanajst. Bilo jih je ogromno, to so bili vsi, ki so se borili do konca. Našim dvanajstim talcev ni bila dana možnost braniti se. Bili so žrtve, ki jih je terjala vojna. Veliko je grobov v gozdovih, na las podobnih temu, v njih pa še več borcev za svobodo...