Tudi nekoliko bolj mrzlo, zgodnje jesensko vreme, z nekoliko več dežja, očitno ne moti pravih gobarjev. In medtem ko so nekateri gobarji na skrajnjem severovzhodu države, iztekajočo se poletje, že praktično obupali, saj najprej zaradi pretoplega vremena, pozneje zaradi drugih neugodnih vremenskih pogojev: zlasti jurčkov, ter tudi lisičk in drugih gozdnih lepotičk ni bilo niti za seme, se sedaj vse skupaj spreminja tudi v Prekmurju, pravzaprav na Goričkem. Po zadnjem deževju in nekoliko bolj mrzlem vremenu, se je namreč vse spremenilo, kajti z čeprav še vedno nekoliko bolj poredko, so gobe začele rasti »kot nore«, in zato ne preseneča, da se v zadnjih dneh pozitivno spreminja razpoloženje ljubiteljev gobarjenja. Še zlasti se je stanje spremenilo minuli konec tedna pri pravih gobarjih, ki poznajo „svoje lokacije“, ko so tudi gozdove na Goričkem zasedli gobarji in žal tudi »gobarji«. Torej gobe, predvsem jurčki in še nekatere druge gozdne lepotice spet rastejo, in v to se je včeraj prepričal tudi stari gobarski lisjak Rudi Trplan, sicer upokojeni gostilničar iz Gornje Radgone.
Sam je sicer bil v gozdovih na območju Markovcev in Čepincev na Goričkem (okoli 40 km od Radgone), kjer je že v kratkem potepu po „znanih lokacijah“ lepo napolnil košaro zdravih jurčkov ter še veliko več lisičk in nekaterih drugih užitnih gob, najbolj pa ga je razveselil zdrav jurček velikan, ki je tehtal dobrih 800 gramov, premer klobuka pa je „meril“ kar 27 centimetrov. Tokrat se je Trplan na rojstno Goričko odpravil sam, že zgodaj zjutraj, in po nekaj urah prijetnega potepanja po velikih in lepih goričkih gozdovih, se je vesel s košarico lepih in zdravih gob, že pred poldnevom vrnili domov v Gornjo Radgono. Čeprav je bil najbolj ponosen na svojega novega »rekorderja«, se je Rudi veselil celotni najdbi, saj je v košari bilo zraven velikana, še skupaj približno tri kilograme manjših gob.
»Dejansko vse življenje gobarim, torej dobrih 50 let, saj izhajam z Goričkega, in sem že kot otrok začel zahajati v gozd. Pozneje pa sem izkoristil vsako priložnost, da sem šel gobariti, saj se mi to zdi najlepša rekreacija in tudi najboljši šport. Tako je tudi danes, ko se poleg iskanja gob tudi nadiham svežega in zdravega zraka. Ob vsem pa naberem tudi lepe gobe, katere imam zelo rad pripravljene na različne načine. Posebej so dobre gobove juhe, pa različne omake, vložene gobe ipd, pa ne samo iz jurčkov temveč iz številnih drugih gob, ki rastejo na Goričkem in tudi drugje okrog nas. Moram priznati, da me zlasti razveseli, če najdem kakšnega velikana, tok je to bilo tokrat«, nam je z velikim zadovoljstvom, ob vrnitvi z Goričkega, razlagal Radgončan Rudi Trplan, ki pa je žalostno ugotovil, da je še vedno veliko »gobarjev«, ki samo škodujejo naravi, saj ne vedoč ali pa namerno uničujejo tiste gobe, ki jih ne poznajo…