Proti postavljanju mlaja še veliko prostovoljnega dela gasilcev in krajanov Postavljanje mlaja, v Slovenskih Goricah so rekli »majpama«, ob prvem maju prazniku dela, je družabni dogodek. V preteklosti so jih postavljali v vsaki malo večji vasi. Ob mlaju so prirejali prvomajska družabna srečanja, po drugi vojni mitinge, največkrat pa gasilske veselice, ki so bile množično obiskane. Tradicijo postavljanja mlaja goji tudi Prostovoljno gasilsko društvo Osek, ki sodi v občino Sv. Trojica v Slovenskih Goricah. To je društvo, ki ne skrbi samo za požarno varnost, pač pa tudi za družabno življenje na vasi. V majhni vasici Osek, ki je znana po slovitih kamnolomih, kjer so lomili kamen za gradnjo bližnjih cerkva: Sv. Treh kraljev, Sv. Trojice, Sv. Duha na Stari Gori, gradov Negova in Hrastovec, in sploh zidanih objektov v tem delu Slovenskih Goric, so gasilci gibalo življenja v tej vasi. Gasilci ob skrbi za požarno varnost, prirejajo razne družabne in kulturne prireditve, ki so vedno dobro obiskane. Pri organizaciji prireditev sodelujejo gasilci pa tudi drugi krajani.
Kakor vsako leto, tako so tudi letos pristopili k postavljanju mlaja. Letošnji je nekaj posebnega, saj ima tri vrhe. Smreko, visoko 30 metrov, jim je podarilo Gozdno gospodarstvo Maribor. Do gasilskega doma v Oseku so ga gasilci pripeljali s traktorjem. Pri postavljanju mlaja, ki je potekalo na predvečer 1. maja, je sodelovalo več kot 25 gasilcev in gasilk, ter drugih vaščanov. Ob postavitvi nam je kaj več povedal predsednik društva Franc Rojko. » Kot vidite se nas je zbralo kar veliko gasilcev in gasilk. Postavljanje mlaja ob gasilskem domu, je za nas gasilce in vaščane velik vsakoletni dogodek. V preteklosti smo mlaje postavljali ročno, s posebnimi pripravami, ki smo jim rekli »žvapli«. To je bilo naporno in nevarno opravilo. K sreči nikoli ni bilo nobene nezgode. Sedaj postavljamo mlaj z dvigali. Tokrat sta nam brezplačno pristopila na pomoč podjetnika Sepram Lenart, prevozništvo in storitve iz Sp. Senarske in podjetnik Franc Marajh iz Stare Gore. Kljub mehanizaciji je bilo potrebno veliko pridnih rok. Tu bi pohvalil gasilce, gasilke in druge vaščane, ki so pomagali pri postavitvi, katero smo zaključili z druženjem v gasilskem domu. Pohvalil bi občino Sv. Trojica v Slovenskih Goricah, ki je prispevala sredstva za pogostitev. Dobre vinske kapljice ni manjkalo tudi zato, ker so jo prinašali krajani. S pesmijo so za dobro voljo poskrbele naše Gasilke ljudske pevke. Kot ste videli, je mlaj nekaj posebnega, saj ima tri vrhove. Na vsakega od vrhov smo pripeli po eno zastavo: zastavo občine Sv. Trojica v Slovenskih Goricah, zastavi Evropske Unije in Slovenije. Kakor je običaj smo pod vrh obesili venec, ki je izdelan iz smrekovih vej in okrašen z raznobarvnimi papirnatimi trakovi, nanj pa smo pritrdili domačo klobaso in buteljko vina. V preteklosti so do klobase in vina po deblu priplezali mladeniči. Dobil jo je le tisti, ki je prišel prvi na vrh. Tudi plezanje na vrh mlaja, pravzaprav do venca, je bilo nekaj posebnega. Olupljeno deblo mlaja so pred postavitvijo ponavadi namazali z milnico, da ga je bilo težje preplezati. Mnogi so ob plezanju hitro omagali. Opazovanje plezanja je bilo zabavno, zato je pritegnilo veliko obiskovalcev.«
Čeprav bi si vsi, ki so kakorkoli brezplačno delali ob postavitvi mlaja, jih, zaradi prostora, ne moremo naštevati. Omenili bomo le moža, ki sta »roko« strojev pomagala postaviti mlaja, ki bi ga sicer težko postavili na stari način, ko so ga možje postavljali s posebnimi kavlji, kot smo že omenili, žvapli ali špic »bürklami«, kot so jim rekli kovači, ki so jih izdelovali. To sta bila voznika in upravljavca posebnih samohodnih dvigal Srečko Ajlec in Damjan Marajh. Ker mimo gasilskega doma Osek pelje zelo prometna cesta, nekoč glavna proti Gornji Radgoni in Murski soboti, del nje pa poteka po trasi nekdanje rimske ceste, je mlaj s tremi vrhovi, kar je gotovo edinost v Sloveniji, zelo občudovan.