Nekoč smo po sejmu hodili v škornjih in po deskah

Čeprav je star 85 let, Anton Šantl ne more brez kmetijskega sejma, ki ga obiskuje že 53 let.
Dogodki okrog nas, zlasti tisti, ki potekajo desetletja in še več, seveda pišejo tudi svoje zanimivosti, zgodbe in anekdote, ki jih je ne gre prezreti in pozabiti. In med zanimivosti mednarodnega kmetijsko živilskega sejma v Gornji Radgoni, ki ga vsako leto, med vsem kar sodi v kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, preplavijo množice obiskovalcev praktično iz cele Evrope in sveta, je tudi Anton Šantl, rojen 13. februarja 1930, iz Biserjan v občini Sveti Jurij ob Ščavnici. Dobričina, humorist in humanist, kot ga označujejo mnogi, ki ga poznajo, sicer uspešen kmetovalec, je namreč eden redkih živečih ljudi, ki je obiskal prav vse kmetijsko – živilske sejme v Gornji Radgoni. Začelo se je leta 1962 in potem vsako leto, do letošnje 53. Agre, enako pa bo, kot nam pove veseljak Tonč, tudi v prihodnje, vse dokler ga bodo nogo nosile oz. dokler bo živ.

„Nekoč je bilo povsem drugače, sejem je pravzaprav bil nekakšno žegnanje (proščenje), kot ga danes pozna večina vas ob farnem godu. Zraven je bilo nekaj pultov, z veliko klobas in pijače, predvsem domačega vina, žganja in jabolčnika. Seveda se je lahko kaj tudi kupilo, a ne traktorji in druga mehanizacija, kot je to danes, pa tudi živine ni bilo. Kljub temu pa je vse bilo nekako bolj veselo, ljudje smo se bolje razumeli, in skupaj držali. Na prvotni lokaciji sejma, tam kjer je danes občinska tržnica, zadaj za stavbo občinske uprave, nam ni težko niti v škornjih, kajti ko je deževalo je bilo veliko blato. Postavili so deske po katerih se je hodilo, da ne bi končali v blagu. Iz leta v leto je bilo boljše, vse se je posodabljalo in moderniziralo, tako da na sejmu najdeš praktično vse kar obstaja na svetu“, nam pove Tonč, ki se je z ženo Ano ukvarjal s kmetovanjem, predvsem živinorejo, zraven pa sta imela tudi konje. Danes Tonč in Ana živita sama, njuna otroka Marija in Anton sta si že zdavnaj uredila družine. Imata tudi pet vnukov. Mimogrede pa je tudi naš sogovornik svoj prvi traktor kupil prav leta 1962, torej ko so se začeli kmetijski sejmi v Gornji Radgoni. Bil je to rabljeni traktor, ki pa ga ni kupil na sejmu, saj jih tam takrat niso prodajali. Kot zanimivost kaže omeniti tudi, da sta Šantlova imela prvo televizijo v okolici...

Danes, ko ima nekaj težav z nogami, saj si pomaga z berglami, je enega najbolj pogostih obiskovalcev radgonskih sejmov Tončka, na sejem v Gornjo Radgono pripeljal njegov nečak Anton Slana, sicer kmetijski svetovalec KGZ in nekdanji župan občine Sveti Jurij ob Ščavnici. Kljub zrelim letom pa se naš sogovornik še danes rad obrne za mladimi in lepimi dekleti, kot je to bilo nekoč, v času Lidije Šentjurc, s katero je se ob neki sejemski prireditvi pošalil, Milke Planinc, Pepco Kardelj in drugih pomembnih tovarišic takratnega časa. Tokrat pa se je z veseljem „stisnil“ med samimi brhkimi dekleti, lokalnimi vinskimi kraljicami iz cele Slovenije...