Na radgonskem gradu znova šolski zvonec

Z učno uro, kot je to bilo nekoč, po pol stoletja znova grajsko snidenje.
Po 41 letih je na radgonskem gradu, kjer je takrat še bila osnovna šola, ponovno zazvonil šolski zvonec in prekinil živahen prijateljski klepet v sončnem in toplem sobotnem popoldnevu. Učenci, danes babice in dedki stari okoli 65 let, so odhiteli v učilnico, kjer so jih, kot običajno in kot nekoč, čakale stare klopi, šolska tabla in seveda njihova »tršica« s šolskim metrom, brez katerega ne gre. Nato je zadonel glasni Zdravo! in generacijo 1964/65 popeljal v čas pred petdesetimi leti, ko so tukaj dejansko obiskovali oziroma zaključevali osnovno šolo. Začeli so s pregledom, kako čiste so roke in ušesa, klepetavim je nato stari meter delil packe, padali so ukori in nemalo kdo je moral za kazen v kot. Reditelji so ostali po šoli, ker niso zbrisali table, dečke pa je doletelo spravljanje drv in premoga.

Učenci so pridno in disciplinirano dvigovali roke, čeprav je marsikdo to storil samo zato, da bi zatožil sošolca; a tokrat je bilo v razredu vse prej kot tiho, povsod je namreč odmeval smeh, čutiti je bilo neizmerno veselje. Pozabili niso niti na »mlečno kühno«, ki tokrat ni zbirala nepozabnega zelja, krompirja in čebule, ampak le slastno pecivo. In na kocu še domača naloga: 100-krat naj vsak napiše, da se čez nekaj let spet srečajo. Zbrane je na gradu prijazno sprejel tudi radgonski graščak Milan Herzog ter jih presenetil s prigrizkom. Svoje je pristavil tudi humorist Samo Tuš – Korl, tako da je bilo dejansko zelo veselo. Zabava šolnikov, ki so pred petdesetimi leti šolske klopi greli na radgonskem gradu, ob lepih spominih pa se je do poznih večernih ur nadaljevala v gostišču Kostanj v vinorodnih goricah nad Gornjo Radgono.

In tam smo med drugim izvedeli, da je srečanje nekdanjih sošolcev iz dveh oddelkov zaključnega letnika izpred pol stoletja, organizirala posebna ekipa sošolcev (Milena Mauko, Neva Hibler, Marija Trdina, Edi Videmšek in Janez Žnidarič). Od takratnih 65 učencev jih je osem že umrlo, srečanja pa se je udeležila približno polovica še živečih, ki so prišli ne le iz Gornje Radgone in okolice temveč tudi iz drugih slovenskih krajev ter iz tujine. Obljubili so tudi, da se bodo udeleževali tudi prihodnjih tovrstnih srečanj.