Stanovalci bivalnih enot skrbijo za naravo in okolje V idilični Lisjakovi strugi pri Gornji Radgoni že dve leti, torej od uradnega odprtja „učne poti“, gnezdijo ptice v nameščenih gnezdilnicah. Seveda je slednje potrebno vsako leto pregledati, očistiti in zrahljati žico s katero so pritrjena na drevesa. In to nalogo so Lisjakovi strugi prevzeli stanovalci nekaterih bivalnih enot z radgonskega območja, kajti čeprav gre za ljudi s potrebami so tudi oni izjemno koristni na mnogih področjih. Torej dobrodošli so tudi za skrb za naravno okolje. Tako so v nedeljo, 21. marca, torej na prvi letošnji pomladni dan člani dislociranih bivalnih enot Radgona 1, Radgona 2 in Drobtinci, z veseljem opravili nalogo urejanja gnezdilnic, kjer so ugotovili, da so lani bile prav vse naseljene.
„V lanskem letu je neurje naredilo v Lisjakovi strugi pravo razdejanje, zato je ta skrb naravi in pticam v veliko pomoč. In člani naših bivalnih enot so to z velikim veseljem uredili. Ob zanimivem opravilu in druženju z ribiči jim sončen nedeljski popoldan na prvi pomladni dan minil nadvse lepo in prijetno“, je dejala vodja bivalne enote Radgona I, Branka Zemljič, ki dodaja, da so gnezdilnice izdelali prav stanovalci Zavoda Hrastovec, ter jih pred dvema letoma namestili skupaj z učenci OŠ Gornja Radgona, otroci iz vrtca, ribiči in prostovoljci. Sedaj torej skrbijo za njih, ob sprehodih in obiskih Lisjakove struge pa opazujejo lepo okolje in naravo, poslušajo ptičke in uživajo.
Sicer pa, po splošnem prepričanju člani omenjenih bivalnih enot se ne razlikujejo od nas, temveč so drugačni samo zaradi tega, da imajo večje možnosti odkrito povedati tisto kar čutijo, so prisrčni, odkriti, veseli, polni življenja. Z njimi prav nihče nima težav, nasprotno; vedno so pripravljeni pomagati in tudi sposobni so marsikaj postoriti, sam jim je potrebno zaupati. Mnogi Radgončani, predvsem pa prvi občanski zagovornik, domačin iz Gornje Radgone, Thomas Čuk, ima posebej odlično mnenje o stanovalcih omenjenih bivalnih enot: „To so fini in prisrčni ljudje in sem vesel, da se z njima družim. S temi ljudmi nihče nima težav. To niso »omejeni« ljudje, kot jih nekateri imenujejo, temveč stvari dojemajo na malce drugačen način in predvsem imajo svoj način razmišljanja in jih moramo sprejeti takšne kakršni so. Oni so najbolj veseli ljudje, če si jim pripravljen prisluhniti in jih tudi razumeti. Kaj pa če s(m)o prav »normalni« ljudje omejeni glede svojih zaznav in se oklepamo neki starih, že zdavnaj preživelih miselnih vzorcev? Očitno je zdaj napočil čas, da se hkrati s »padanjem« evropskih mej rušijo tudi naše notranje ovire do sprejemanja drugačnosti. Zelo sem ponosen na Radgončane, da so te ljudi sprejeli medse kot za svoje, in da ni bilo kakšnih nasprotovanj, kot se to rado dogaja kje drugje ob gradnji kakšnih »spornih« objektov kot so materinski domovi ali sakralni objekti nam tujih religij ipd.«, je med drugim dejal Thomas Čuk, ki se pogosto druži, pogovarja, veseli, in sploh živi s člani bivalnih enot z radgonskega območja in od drugod.