Te dni, 23. januarja, se je v Negovi odvijala poroka stoletja, kot bi se napisalo po filmsko. Ta dan sta v krogu svojih najbližjih in številnih prijateljev, slavja se je udeležilo več kot 160 gostov, praznovala zlato poroko zlatoporočenca Marija in Slavko Lončarič iz Lokavc pri Negovi. Zlatoporočno slavje je bilo obogateno s praznovanjem 70 letnice življenja zlate neveste Marije Lončarič, ki ta dan praznovala 70 letnico življenja. V Lokavcih, kjer je dom in sedež podjetja Montaža Lončarič, katerega prostori so zrasli na Halužjakovi domačiji, ki sta si jo zakonca kupila pred davnimi leti, da bi imela svoj dom. Tu v dvorani za prireditve sta sprejemala goste. Ob ganljivih čestitkah se je slavljencema tu in tam orosilo oko. Kakor po stari navadi in običajih ob porokah, so se svatje najprej okrepčali z jedili in z vini, ki so bila pridelana v njihovem vinogradu. Od tu je nepregledna kolona osebnih vozil s svati krenila v Negovo, kjer sta se je odvijal civilni in cerkveni zlatoporočni obred.
Civilni obred se je pričel na »grajski« način, ki so ga pripravili člani TD Negova-Spodnji Ivanjci v srednjeveških grajskih oblačilih. Zbranim svatom je ob sramotilnem kamnu grajski bobnar naznanil, da se bo ta dan na gradu zgodila grajska poroka na kateri se bosta poročila »grofica« Marija Lončarič in »grof« Slavko Lončarič iz Lokavec pri Negovi. Zlatoporočenca in svate je povabil v veliko grajsko dvorano, kjer se je odvijal civilni zlatoporočni obred. Pred vhodom v grajsko poslopje, kjer jima zaigral Pihalni orkester Gornja Radgona, so člani TD Negova-Spodnji Ivanjci na slikovit v srednjeveških grajskih oblačilih predstavili dramatiziran življenjepis zlatoporočnega para, ki ga je pripravila Dragica Starovasnik. Po končani predstavi sta nevesto in ženina v dvorano popeljala »grof« in »grofica«. V dvorani, katero so do zadnjega kotička napolnili svatje, je slovesni poročni obred, ob pomoči matičarke Stanke Kralj, opravil župan in poslanec v DZ Anton Kampuš. V svojem nagovoru je preletel življenjepis zakoncev, ob tem pa dodal nekaj svojih misli, ki so mnogim svatom, predvsem njunim najbližjim, privabile solze v oči. Posebno v tistem delu nagovora, ki je zadeval težke trenutke njunega skupnega zakonskega življenja in dela, pri vzgoji otrok in vodenju podjetja, ki je dajalo kruh mnogim domačinom. Ni mogel tudi mimo tega, da je velika zasluga, da je grad ohranjen in sedaj obnovljen, zasluga Slavka Lončariča. Ob tem se je Slavku zahvalil za dolgoletno družbeno udejstvovanje v KS in občini. Veliko še bi lahko zapisali iz županovega nagovora, ki se je končal z izročitvijo zlatoporočne listine in nazdravljanjem s šampanjcem, ki je bil proizveden v Lončaričevi kleti iz njihovega vina in iz njihovega vina.
Zlatoporočenca in svatje so se iz gradu podali v cerkev v Negovi. Tam sta ju na pragu cerkve sprejela domači župnik Jože Horvat in župnik iz Zgornje Kungote Ciril Kocbek, ki je sicer rojak iz Rodmošc pri Gornji Radgoni. Nevesta in ženin sta pred oltar stopala skozi špalir, ki so ga po cerkvi oblikovali svatje. Cerkveno slavje je potekalo v prekrasno okrašeni cerkvi, ki jo je v znamenju zlate poroke in 70 letnice življenja neveste Marice, okrasil Anton Kramberger. Slovesnost je ob zahvalni maši s svojim petjem popestril Mešani pevski zbor DU Negova Spodnji–Ivanjci, katerega je vodil zborovodja Vlado Maguša. Čudovito je bilo tudi petje solistov, sicer članov ansambla Mladih 5, Mateje in Aleša Domanjko. Ob cerkveni slovesnosti je župnik Jože Horvat zakoncema namenil veliko lepih besed in med drugim dejal: »Skupaj z vajinimi najbližjimi in številnimi svati se veselim vajinega zlatega zakonskega jubileja. Ostala sta skupaj, skupno premagovala težave in skupaj v veri in poštenju vzgajala svoje otroke. Gotovo so bili v vajinem skupnem življenju tudi hudi časi, posebno zato ker sta vodila veliko podjetje, kar je zahtevalo veliko napora. Vse sta premagoval s trdim delom in božjo pomočjo, ter vztrajnostjo.«
Življenje Marije, kličejo jo Marica, in Slavka je bilo vseskozi pestro, zato ga je v kratkih besedah težko opisati. Marija, rojena Ploj, se je rodila 23. januarja 1940. leta v Obratu pri Benediktu. Po osnovni šoli, ki jo je obiskovala v Benediktu, se je šolala na Kmetijski šoli in se zaposlila kot administrativna delavka. Po poroki se je posvetila administrativnim in knjigovodskim delom v moževem podjetju. Ob tem je skrbela za gospodinjstvo in vzgojo hčerk: Tatjane in Irene, ter sina Srečka. V hišo je vzela tudi tri mesece staro Zdenko, kateri je bila, vse dokler ni odrasla, njena druga mama. Marico in Slavka sedaj s svojimi obiski razveseljujejo vnuki Mitja, Manuel, Matej in Rok. Marica je bila, in je še danes, velika opora možu pri njegovih prizadevanjih, tako v privatnem kakor tudi v podjetniškem življenju. Za njo še kako držijo besede župana Antona Kampuša, ki jih je izrekel ob civilnem obredu, ki pravijo: »Za uspešnim moškim stoji uspešna ženska«. To Marica tudi je, saj je skozi vso življenje možu stala ob strani mu pomagala in ga podpirala pri njegovem delu in ustvarjanju. V življenju ji veliko pomeni delo na vrtu in vinogradu. Njun dom v Lokavcih in drugi dom v Janževem Vrhu, poleti krasijo rože, ki jih z veseljem neguje in so njena velika ljubezen. Svoj vrt neguje kakor so ga nekoč obdelovale podeželske gospodinje. V njem ob zelenjavi rastejo tudi rože. Skupaj z možem najde zadovoljstvo pri obdelavi vinograda. Veseli se obiskov otrok z njihovimi družinami, ki jima vedno stojijo ob strani, ko potrebujeta kako pomoč.
Slavko Lončarič se je rodil 11. maja 1937. leta v Negovi. Že kot otrok je izgubil mater, katero je nadomeščala, kot je sam dejal, dobra mačeha Marija, ki jo je kot vdovec poročil njegov oče Alojz Lončarič. Osnovno šolo je obiskoval v Negovi. Kakor mnogi podeželski otroci, se je tudi Slavko hitro osamosvojil. Prvo zaposlitev je našel v tedanji Zadrugi, nato pa v podjetju Klemos v Lenartu. Ob delu se je izpopolnjeval in se podal med obrtnike. Bil je uspešen obrtnik in je vseskozi napredoval. V najboljših časih je zaposloval tudi več kot 60 delavce, ki so bili v večini bližnji domačini. Mnogi so se pri njem izučili krovsko-kleparskega poklica. Z upokojitvijo je podjetje in vodenje predal hčerki Tatjani, tehnično vodenje pa njenemu možu Miranu Lapiju. Sam je v podjetju, ki se sedaj imenuje Montaža Lončarič d.o.o., obdržal 30 odstotkov lastništva, v njem pa deluje kot prokurist. Slavko je bil in je še aktiven v pri družbenopolitičnem delu v KS Negova in v občini Gornja Radgona. Dejaven je tudi v društvih, zlati v PGD Negova, katerega vodi kot predsednik. Njegova zasluga je, da imajo gasilci nov sodoben in prostoren gasilki dom ter sodobno gasilsko opremo. V KS Negova ima velike zasluge na področju razvoja infrastrukture in drugih področij. Kot ljubitelj narave je posvetil del življenja lovstvu in članstvu v Lovski družini Negova, kjer je opravljal številne društvene funkcije Vidni so tudi njegovi sledovi pri izgradnji lepega lovskega doma, ki stoji v Črnem Hočju pri Negovi. Slavko je prejemnik številnih družbenih in društvenih priznanj. Za svoje humano delovanje v prostem času je bil imenovan tudi za častnega občana občine Gornja Radgona. Kot pravi je za vse njegove uspehe zaslužna tudi žena Marica, s katero uživa, ko skupaj obdelujeta vinograd, ki obkroža njuno domačijo v Lokavcih in drugi dom na Janževem Vrhu.
Za konec naj opišemo še burno dogajanje po končanem cerkvenem obredu, ko sta zakonca doživela veliko presenečenje. Na grajskem dvorišču ju je že čakal napihnjen balon, s katerim sta se s pilotom balona povzpela v nebo. To presenečenje jima je pripravil balonar Silvo Vohar iz Bakovec. Pogumno sta stopila v košaro balona, Marico sta vanjo dvignili poročni priči, njuna zeta, Roman Lorenčič in Miran Lapi, in se dvignila v višave. Pogled iz balona jima je nudil krasen razgled na njuno Negovo, na njun dom v Lokavcih in pokrajino v kateri živita vso življenje. Med tem časom, ko sta zlatoporočenca jadrala v višavah, so se svatje odpravili v Gostišče pri Antonu, kjer je potekal zabavni del slavja ob njunem zlatem »gostüvanju«. Tu se je, po prihodi zlatopročencev, odvijala veličastna »gostüvanjska, pojedina, ki je bila podkrepljena s tortami za zaltoporočeno slavje in praznovanje 70-letnice življenja zlate neveste Marice. Slavje, ki je trajalo do jutranjih ur, so s svojimi kulturnimi nastopi popestrili člani Kapelskega kvarteta, Mažoretke iz Benedikta in Folklorna skupina iz Pernice. Za zabavni del je poskrbel humorist Emil Šmid, bolj znan kot Anton aus Tirol, iz Radenec. Humor je med svate trosil v dveh likih in dodobra nasmejal svatovsko druščino. Za veliko humorja in glasbe so skrbeli neumorni člani ansambla Mladih 5, ki so s svojim nastopom na plesišču vrteli plesalce. Med njimi sta zaplesala tudi zlatoporočenca.