Marija Kovač iz Segovcev obeležila lep življenjski jubilej Na območju občine Apače, kjer v občinskih dokumentih, med drugim imajo zapisano, da ne bodo pozabili na starejše ljudi, predvsem jubilante, nadaljujejo zanimivo in koristno prakso, da vedno kdo izmed odgovornih na področju lokalne uprave ali pa humanitarnih in podobnih društev, obišče okrogle jubilante, ter jih ustrezno obdari, in jim zaželi zdravje in prijetno življenje do naslednjega okroglega petletnega jubileja. In tako je bilo tudi tokrat, ko so apaški požupan Franc Pižmuht, delegacija Krajevne organizacije ZB za vrednote NOB, s predsednikom Vojkom Galičičem, na čelu, delegacija Medobčinskega društva invalidov Gornja Radgona, s predsednico apaškega aktiva Ireno Primožič in podpredsednico MDI Hedviko Weingerl, delegacija Krajevne organizacije RK, delegacija Društva upokojencev Gornja Radgona..., obiskali in obdarili jubilantko Marijo Kovač iz Segovcev, ki je bila rojena 4.2.1920, kar pomeni, da je tokrat v krogu svoje družine praznovala 90. rojstni dan. Več kot skromna darila, ki pa so prišla iz srca, in iz rok vseh treh omenjenih, pa je jubilantki, ki kljub starosti nima kakšnih večjih zdravstvenih težav, pomenila lepa beseda in sploh prijetno presenečanje, da so se je spomnili trenutno praktično najbolj odgovorni ljudje v kraju, občini in na radgonskem območju sploh.
Eni so jo obiskali na domu, v Segovcih 8, kjer jesen življenja preživlja pri najmlajši hčerki Jožici Šauperl in njeni družini, drugi pa na Turistični kmetiji Pri Miheliču na Rožengruntu. In tam se je zbrala množica najbližjih svojcev, sorodnikov, prijateljev in svojcev, ki so ob bogato obloženih mizah, nazdravili dokaj čili slavljenki, mi pa smo v prijetni družbi izvedeli marsikaj zanimivega iz plodnega, a skromnega življenja Marije Kovač, rojene Košir. Rodila se je malo pred pustom leta 1920 v Grabrovcu pri Metliki v Beli krajini. Najprej je imela le eno sestro, a ker ji je mama umrla, ko je bila stara 11 let, so se Mariji rodili še štirje polbrati. Po mamini smrti se je preselila k stari mami in stricu. Od začetka 2. svetovne vojne je mlinu delala za partizane, takoj po koncu 2. svetovne morije pa je vinorodne belokranjske hribčke zamenjala za Apaško dolino. Kot t.i. „kolonistka“ se je naselila nekaj deset metrov od reke Mure, kjer se je leta 1948 poročila z Lovrencem Kovačem, prav tako iz Bele krajine. Istega leta ji je umrl oče Andrej, rodil pa prvi sin Anton. Naslednje leto (1949) sta z možem dobila prvo hčerko Silvo, nato pa še Hermana (1954), Jožico (1955) in na koncu Lovrenca (1961). Pet otrok ji je prineslo osem vnukov, slednji pa že pet pravnukov.
Tam kjer se je naselila po 2. svetovni vojni, živi Marija Kovač tudi danes, obkrožena z ljubeznijo in spoštovanjem otrok, vnukov in pravnukov, ter mnogih prijateljev, znancev in sosedov. Je prejemnica borčevske pokojnine in je sploh zadovoljna z življenjem. Vse življenje je Marija bila pravi vodja domače kmetije, kjer sta z možem tudi ustvarjala z družino. Posebej je ljubila in ljubi rože, saj je na vsakem prostoru, kjer jih je lahko, posadila kakšno rožo ali cvet. Kako napredna in razgledana je bila pove tudi podatek, da je med prvimi dobila elektriko, napeljala vodovod, med prvimi nabavila traktor in še nekatero mehanizacijo. Seveda je bila aktivna v številnih društvih in združenjih, predvsem pri borčevski organizaciji, rdečemu križu, invalidskem društvu, ter še nekaterih društvih, je članica društva upokojencev ipd. Večjih zdravstvenih težav ni imela nikoli in jih tudi dane nima, je pa Marija nekoliko demenčna, torej pozabljiva. Zato jo v zadnjem času ne morejo nikamor pustiti samo, v spremstvu pa rada sprehaja in hodi na obiske. Tudi v rojstni Beli krajini je bila, nazadnje pred dvema letoma. Vsekakor pa to ni tudi zadnji obisk, saj Marija Kovač še ni rekla svojo zadnjo.