Tudi v teh lepih jesenskih dneh, ko zlate grozdne jagode, s sladkim moštvom polnijo kleti v Radgonsko – Kapelskih goricah, in ko mnogi napovedujejo vinski „letnik stoletja“, na radgonskem območju ne manjka niti drugačnih veselih dogodkov. In sem sodi tudi obhajanje zlatega poročnega jubileja, ko je kakšnih 50 svatov, predvsem najbližjih svojcev in prijateljev, bilo priča Anici in Avguštinu Pajku iz Polic, ki sta po petdesetih letih še enkrat danila usodni „DA“. Uradni obred sta v poročni dvorani opravila matičarka Bernarda Gašparič in radgonski župan Anton Kampuš, priči pa sta bili Anin brat Franc Zemljič, ki že dobrega pol stoletja živi in dela v daljni Avstraliji, in sin Bogdan Pajek: Nato sta se zlatoporočenca v pravi limuzini, v spremstvu svatov, in glasbenika Pišteka, preselila v Turistično kmetijo Benko v Spodnji Ščavnici, kjer je potekala prijetna in vesela gostija.
In tam smo nekoliko podrobneje spoznala zlatoporočenca, za katera bi vsaj navidezno, zlasti za Anico, težko trdili, da že imata leta za zlato poroko. Čeprav jima zlasti v mladosti ni bilo z rož«cami postlano, sta Anica in Gustek sedaj vesela in zadovoljna, tako da danes upravičeno uživata sadove svojega poštenega in trdega dela. Avguštin je zaradi številne družine že v rani mladosti moral od doma. Po končani Pomorski šoli v Piranu, je služil še triletno mornariško vojsko. Pogosto je prihajal domov, in tako je ob neki priliki spoznal Anico, ki je bila stara šele 17 let. A ker se je vžgala iskrica ljubezni poti nazaj ni bilo. Še pred rojstvom sina Bogdana (5.11.1961), sta se 16.9.1961 poročila v Gornji Radgoni. Zaradi poroke se je Avguštin vrnil s Primorske, a je mladoporočenca z otrokom čakalo izjemno težko življenje. Brez stanovanja, denarja, službe..., a z otrokom, je bilo zelo težko. Številne noči sta z otrokom prebila pod vedrim nebom, kar na njivi, v koruzi, kjer so si postlali s senom.
Ker v Radgoni ni bilo službe za nobenega, sta srečo poiskala v Murski Soboti, kjer je Gustek dobil službo v takratni Panoniji, stanovala pa sta v majhni sobici v Veščici. Po treh letih sta dobila tudi stanovanje v Murski Soboti, tudi Anica je dobila službo, a je drugega otroka rodila že po treh dneh delovne dobe. Gustek je ob delu študiral, Anica, ki je vmes vila izbrana za miss narcis, se je zaposlila kot administratorka v Muri, kjer je bila tudi realizatorka internih radijskih oddaj „Srečanje na Murskem valu“. V Policah sta si leta 1973 začela graditi hišo, in življenje se je tudi sploh spremenilo na boljše, tako da je Anica lahko obiskala tudi brata v Avstraliji. Najhujši udarec v življenju ju je doletel 5. avgusta 2005, ko jima je v prometni nesreči pri Vanči vasi umrl mlajši sin Miran, takrat stare 41 let, a je življenje moralo teči naprej. Tudi danes sta Anica in Gustek zelo dejavna. Poleg dela na domačiji, v vinogradu in sploh na kmetiji, sta aktivna tudi v nekaterih društvih, zlasti pri invalidskem in upokojenskem. Posebej se veselita obiskov petih vnukov in pravnukinje, seveda tudi redkih srečanj z njenim bratom iz Avstralije, ki je ob tej priložnosti bil Anina priča. V vsakem primeru ne moreta mimo dejstva, da je med veliko hudega bilo tudi dosti lepega, kot se je videlo tudi na zlati poroki... Sploh pa je zmagala ljubezen, ki je bila na prvem mestu tudi v najtežjih trenutkih, kar danes žal ni primer, saj se hitro loči že več kot tretjina poročenih ljudi.