Ko nas je pot vodila po robu Apaške doline, smo v Nasovi ob čebelnjaku zagledali čebelarja Mirka Freliha, ki je opazoval letenje čebel, ki so odhajale in prihajale v panje, kateri so postavljeni v čebelnjaku. Takoj smo začutili, da mu čebele veliko pomenijo, zlasti sedaj ko je v pokoju. Ob skrbi za čebele, še skrbi za 85 letno mamo Ano, ki je potrebna sinove pomoči. Hiša Frelihovih, nekoč kmetija, stoji tik ob križišču cest, Apače - Sv. Ana in cesti, ki pelje iz Nasove po Apaški dolini do Lomanoš.
Za čas je odložil skrbi in se predal zanimivemu pogovoru iz katerega je nastal pričujoči zapis. Mirko se je rodil 1948. leta v Nasovi. Tukaj, z izjemo nekaj let, ko se je učil poklica in v času prve zaposlitve, živi vse življenje. Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Apačah, se je šel učit za stavbnega kleparja. Ker je imel v Žireh na Gorenjskem, sorodnike, to je bila mamina sestra Frančka, kjer je lahko stanoval, se je kot vajenec učil v Centru obrtništva Žiri, v katerem je delovalo 14 obrti. Tedaj, učil se je v letu 1963 in 1964, je bila vajenska doba za poklic stavbnega kleparja dve leti. Teoretični del pouka je obiskoval na Vajenski šoli, ki je delovala v Škofji Loki.
Po opravljenem pomočniškem izpitu, je dobil v istem podjetju stalno zaposlitev, katero je prekinil z odhodom k vojakom, katere služenje je nastopil 1967 leta. Vojsko je služil 18 mesecev v Vršcu v Srbiji. Po vrnitvi iz vojske se je ponovno zaposlil v Centru obrtništva v Žireh. Leta 1972 se je vrnil domov v Nasovo in se zaposlil v podjetju Elrad, kjer je veliko let delal na stružnih avtomatih, nato obratu galvanike in elektroniki, kjer se je invalidsko upokojil.
Prispevek smo začeli o čebelah, ki, kot smo že povedali, mu veliko pomenijo. »Res je, čebele sem vzljubil že v mladosti. Najbolj me je navdušil brat, Jože, ki je živel na Žireh in se je ukvarjal s čebelarstvom. Ker je imel čebele tudi moj oče Jože Frelih, imel je tudi velik čebelnjak, sem se že prej navzel nekaj čebelarskega »duha«. Čebelariti sem začel brez potrebnega znanja. Toda veselje do čebel, me je gnalo, da sem si pridobival znanja o čebelarstvu iz literature in tudi od izkušenih čebelarjev. Pomoč sem našel tudi v Čebelarskem društvu Peter Dajnko Gornja Radgona, kjer sem že dolgoletni član. Sedaj sem tudi član upravnega odbora društva. V društvu sem tudi praporščak in se kot nosilec prapora udeležujem čebelarskih prireditev. Moram reči, da je čebelarjenje, danes, ko čebele pestijo razne bolezni, naporno. Pri tej dejavnosti se ne da obogateti. Če ne bi imel veselja in ljubezni do narave, ne bi nikoli čebelaril. Danes mi, sem samski, ko sem v pokoju, čebelarstvo pomeni vse. Ker delam le, kot amater, saj imam le 30 panjev, največ sem jih imel 58, se pri tem delu sprostim. Toda kljub poznavanju dela pri čebelah, se je treba vedno dodatno izobraževati.« Mirko ni samo čebelar, je dolgoletni član PGD Lešane in tudi član Društva invalidov Gornja Radgona.