Organizirano krvodajalstvo v Sloveniji od leta 1945 Začetki slovenskega krvodajalstva segajo v leto 1945, ko je bil pri Centralni vojni bolnici (CVB) v Ljubljani ustanovljen transfuzijski oddelke in 4. junija istega leta, konzerviranih prvih 19 stekleničk krvi. Uprava CVB je dajala darovalcem kosilo in kot darilo moko, olje in sladkor. Leta 1946 je ministrstvo za preskrbo in trgovino za krvodajalce odobrilo posebne živilske nakaznice za nakup racioniranih živil, po odločbi ministrstva za ljudsko zdravstvo pa jim je pripadla tudi denarna nagrada, in sicer en dinar za en ccm darovane krvi. Tako smo imeli v Sloveniji v tem obdobju dejansko plačano krvodajalstvo, kmalu pa so se pokazale negativne strani plačevanja krvodajalcem. Med krvodajalce, ki so dajali kri iz nesebičnih človekoljubnih nagibov, da bi reševali življenja, so prihajali ljudje, ki jim je šlo le za denar in niso upoštevali niti nevarnosti zase, kaj šele za bolnika. Bil je ugotovljen celo primer, ko je nekdo dal kri dvakrat po pol litra v enem tednu, v različnih transfuzijskih ustanovah. In to je narekovalo nujen prehod na neplačano davanje krvi. Prva organizirana akcija je vila leta 1953 med zagorskimi rudarji, kot aktivist RK pa jo je organiziral dr. Danilo Gomilšek. Tako se je leta 1953 prešlo na neplačano, anonimno in prostovoljno krvodajalstvao v Sloveniji, organizacijo krvodajalskih akcij pa je prevzel RKS.
V 56 Območnih združenj Rdečega križa Slovenije (OZ RKS) je v letu 1999 bilo prijavljenih natanko 103.980 krvodajalcev kar je za dober odstotek več kot leta 1998. Številčno je največ krvodajalcev v največjih centrih Mariboru, Velenju, Celju…, procentualno pa izstopa območje Velenje z kar 13,4 odstotnim krvodajalstvom prebivalcev, kjer je prestolnica Ljubljana na repu...