V času, ko je življenje na deželi teklo počasi, ko ni bilo elektrike, telefona, radia, televizije in avtomobilov, so si ljudje krajšali dolge zimske dni raznimi običaji, ki so obenem pomenili druženje prebivalstva. Eden takih je tudi pametva, slovensko imenovana tepežni dan. Kakor večina takih običajev, je tudi ta povezana z verskimi običaji, pa jo versko imenujejo Dan nedolžnih otročičev. To bi naj bil spomin, če nas ne moti, na nedolžne otroke, moškega spola, ki jih je pred 2000 leti daj pomoriti kralj Herod. Pametva je bil običaj, ko so otroci šli od hiše do hiše in s rahlim tepeškanjem pri hiši stanujočih, vedno po zadnji plati, voščili srečno novo leto. V Negovi so voščili s stavkom: »Pametva, pametva friški bote, vünšam vam veselo novo leto.« Za svojo poslanstvo, se pravi voščilo ob pametvi, so prejeli kak belič denarja ali tudi kako dobroto. Tedaj je kaj veljal tudi kos kruha ali jabolko. Pravilo je bilo, da gredo na pametvo dopoldan otroci, popoldan pa odrasli.
Ponavadi so otroci uporabljali za tepenje leskovo šibo, odrasli pa so imeli v rokah kardebač ali kartebač, kakor so ga kje imenovali. Te so spletali spretni pletarji iz šibja, največkrat iz pintovca. Z njim so, ko so katerega so dobili v škripce, ga »namazali« po riti. Pravilo je bilo, da jim tega dejanja nihče ni smel zameriti. Zgodilo pa se je, da so se ga malo »navlekli«, pa niso kontrolirali moči udarcev. Tako je včasih prišlo tudi do zamer, pa še kaj hujšega. Se pravi do pravega pretepa. Danes le redki hodijo na pametvo, tako otroci kot starejši. Prav zato smo pripravili tale kratek zapis, ki bo tiste ki so hodili na pametvo spominjal na stare dobre čase, tistim, ki tega niso doživeli pa prikazal le običaj. Prispevek smo ilustrirali z izdelovalcem kardebačov s Slavkom Matjašičem iz Sovjaka pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Kot nam je dejal jih vsako leto splete po 50, s katerimi razveseli tiste, ki s tem pristnim rekvizitom pametve,še gredo pametvo.