Marija Serec iz Pušencev pri Ormožu, zadnjih kar nekaj let stanovalka Doma starejših občanov v Ormožu, je nadvse zanimiva osebnost. Čeprav šteje že 91 let, je Marija izjemno zgovorna in živahna. V življenju se ji je zgodilo veliko prijetnih in manj prijetnih reči, a nič jo ni strlo, še manj pa „odtujilo“ od preprostih ljudi in prijateljev. Prav zato je nadvse priljubljena ne le med svojci in prijatelji, temveč tudi med drugim znanci in sosedi ter v dobrem zadnjem desetletju tudi med sostanovalci Doma starejših občanov Ormož. Pred dobrim desetletjem, ko je že živela pri enem izmed dveh sinov oz. njegovih družin, je zbolela, in so ji po zdravljenju v bolnišnici priporočali, da bi se preselila v dom starejših.
Prav v omenjeni ustanovi, kjer pravi da se odlično počuti, smo jo obiskali v teh lepih pomladnih dneh, ko nam je zaupala, da ji je največja ljubezen pisanje pesmi. Pisati je začela že kot otrok, a svojih pesmi ni hranila. Zvečer ji je na misel prišla lepa pesmica, ki jo je spravila na papir, če ni bilo drugega, na bele robove časopisov, nato pa je to zjutraj uporabila za podkuriti v peči. Ko pa se ji je pred dobrimi šestdesetimi leti pripetilo nekaj najhujšega kar lahko doleti človeka, v prometni nesreči ji je namreč umrla majhna, 7-letna hčera, je Marija svoje pesmice začela hraniti. Od takrat so vse pesmi spravljene v posebne zvezke, in jih ima več sto. Nikoli jih ni objavljala, saj pravi, da za to ni bilo denarja, zato pa so jo opazili v domu starejših, kjer so začeli izdajati knjižne zbirke „Pesmi iz življenja“, katere krasi veliko pesmi Marije Serec.
In njene pesmi so dejansko iz življenja, saj največ piše o vsakodnevnih doživetjih. „Vse kar sem doživljala sem potem prenesla na papir v obliki pesmice. Predvsem je to ljubezen, življenje na podeželju, sreča, dogodki ki so se odvijali v okolici“, nam pove prijazna in prijetne sogovornica, ki je vse svoje življenje bila gospodinja, ko je obdelovala manjšo kmetijo ter vzgajala otroke, dokler je njen mož delal na železnici. „Imela sem dobro družino in smo lepo živeli, a je mož hitro umrl in se je vse spremenilo“, dodaja z nekoliko grenkobe v glasu naša sogovornica, ki ni želela obljubiti, da bo dočakala stoletnico, a če do tega pride bi bila vesela, če bi natisnili knjigo s samo njenimi pesmicami.