Družina sedmih labodov domuje na Negovskem jezeru
Idilično okolje Negovskega jezera v Slovenskih goricah, kjer se obiskovalec, ob vseh lepotah, raznovrstnosti flore in favne, ribolovu, sprehodih in še marsičem, lahko dejansko naužije in za dalj časa sprosti dušo in srce, med drugim dopolnjujejo tudi labodi. Te velike bele ptice, ki so v jezeru in okrog njega postali nekakšne »avtohtone« domačinke, dejansko navdušujejo predvsem otroke. Morebiti je občasno razočaran kakšen ribič, ko se oče labod zaleti naravnost pod ribiško palico, kot bi želel zaščititi »svoje« ribe, toda to je nič proti onemu kar ob opazovanju in hranjenju labodov doživljajo otroci in odrasli. Pravzaprav labodi ne jedo rib in zato ni nobene bojazni niti za ribiče oz. njihov plen pod vodo.
Še posebej so labodi zanimivi v letnem in zgodnjem jesenskem času, ko so ob odraslih tudi majhni labodki, za katere običajno skrbijo mame – labodke. In čeprav so zelo previdne mame labodke običajno »dovolijo« svojim otrokom približanje obali jezera, kjer jim otroci lahko mečejo kruh in podobno hrano. Če pa se kdo preveč približa kakšnemu majhnemu labodu pa mamam labodka že začne pihati skozi nos in opozarjati, da to ni dovoljeno. Kljub njeni zanesljivosti pa je v bližini, v pripravnosti tudi ata labod, s katerim pogosto ni šale. Za labode je nekoliko težje v zimskem času, še zlasti ko jezero pomrzne, in ko je manj obiskovalcev. Toda, to sedemčlansko labodjo družino na Negovskem jezeru ne skrbi preveč. Poleg redkih obiskovalcev, zanj namreč redno skrbi gospodar Lovske družine Negova, Franc Veberič, ki je hkrati tudi lovski čuvaj. Sam praktično vsakodnevno obišče tudi „svoje“ labode, jih nakrmi, enako kot mnoge druge živali na negovskem območju, se z njimi pogovarja... Postali so pravi prijatelji, primer pa smo še enkrat potrjuje, da lovci le niso „mrhovinarji in ubijalci“, kot jih nekateri imenujejo, temveč predvsem varuhi narave.