Feliks Verbošt iz Lokavec ima burno življenjsko zgodovino
Feliksa Verbošta smo obiskali po priporočilu Lovrenca Krambergerja, kateremu je izdelal »brde«, stroj za pletenje vrvi. V njem je videl pravega mojstra »frajkinclerja«. Imel je prav, kajti obisk se je izplačal. Zvedeli smo veliko zanimivega, kar je vredno našega zapisa. Feliks živi z ženo Geniko na njeni domačijo v Lokavcih pri Negovi. Njegova pot, tudi ženina, do svoje hiše, je bila dolga. O tem bo tudi govora v našem zapisu.
Feliks Verbošt se je rodil, staršema Francu in Mariji Verbošt, leta 1946 v Negovi, kjer je tudi obiskoval šolo. Že kot otrok, v družini so bili štirje fantje, je pri 13 letih izgubil starše. Skrbništvo nad otroki je tedaj prevzel Franc Rojko, ki je bil matičar v Negovi. Pomočjo socialne službe so otroke razdajali po hišah. Feliks je našel streho nad glavo, kot se reče, pri družini Alojza Lončariča, pri očetu bolj znanega Slavka Lončariča podjetnika iz Lokavec pri Negovi. Tam je kot pastir služil dve leti. Od tam so ga dali k Štraklovim, znanemu sedlarju, v Satevešinski Vrh. Od tu, kjer je ostal le 6 mesecev, ga je socialna služba poslala k družini Rajšp v Stavešinskem Vrhu, ki pa mu našla zaposlitev v tedanji vrtnariji v Gornji Radgoni. Pred odhodom k vojakom, vojake je 18 mesecev služil v Črnomlju, je nekaj časa dela pri podjetju Slavka Lončariča. Po vrnitvi iz vojske se je zaposlil v gradbenem podjetju Gradis Maribor. Delal na delovišču pri izgradnji hotela Radin v Radencih. Po končani izgradnji hotela, si je našel delo v tovarni akumolatorjev Vesna v Mariboru, kjer leta 2002 stopil v zaslužen pokoj.
Kot ste lahko prebrali, ni bilo njegovo otroštvo nič kaj rožnato. Njegov dom je prodala socialna služba.Toda želel si je svoj dom in družino. »Želja po svojem gnezdu, se pravi po družini je bila v meni velika. Za življenje v dvoje sem si našel družico Geniko Ratnik iz Lokavec in se leta 1967 v Negovi poročil. V družini sta se nama rodila dva sinova, od katerih živi le sin Feliks, ki naju je s družico Olgo razveselil z leto in pol starim vnukom Iztokom. Sin naju z družino, ki živi v Drakovcih pri Mali Nedelji, redno obišče. Pot do doma v katerem živiva, je bila dolga. Mnogi ne bodo verjeli zgodbi, zlasti mlajši, ki živijo danes drugačno življenje od nas starejših. Ko sva se poročila ni bilo lahko priti do stanovanja. Prvi skupni dom sva si uredila kot viničarja v Hamlerovi viničariji v Lokavcih. V njej sva ostala dve leti, nato pa sta se kot viničarja preselila k stricu Alojzu Verboštu v Benedikt. Kot je znano, so morali viničarji gospodarju stanovanje odslužiti z delom na zemlji.Tako je bilo tudi pri nama.Tako je žena vsak dan delala pri kmetu, kjer sva bila viničarja. Jaz, ki sem bil redno zaposlen v tovarni, pa sem moral gospodarju pomagati pri delih po službi. Po nekaj letih viničarstva sva končno prevzela 52 arov veliko posest in ženino domačijo, kjer živiva že 26 let. Tukaj je življenje lažje, saj sva na svojem. Ker ni veliko zemlje smo redili, in še redimo, le svinje, ter kokoši.V preteklih časih tudi ni bilo lahko priti na delo v Maribor. Avtobusi so bili nabito polni delavcev in drugih, ki so se vozili v Maribor.Tudi do avtobusne postaje v Ihovi, do koder je dobre pol ure hoda, je bilo naporno, zlasti v temi in pozimi.«
Sedaj pa še nekaj o njegovem konjičku. Ko smo že povedali sta stanovala tudi pri Feliksovem stricu Alojzu Verboštu v Benediškem Vrhu. Pri njem, bil je sodar, se je Feliks zljubil v delo z lesom, ki je sedaj, ko je v pokoju preraslo v njegov konjiček. »Res je, ko sem nastopil pokoj, sem se celoti posvetil ustvarjanju v lesu. Kot sem stanoval pri stricu sem mu pomagal pri izdelavi sodov in se naučil, kako se oblikuje les. Ker je bilo pri ženini hiši nekaj mizarskega orodja, predvsem stari »hobelpank«, pravijo mu skobeljnik, ter nekaj drugega mizarskega orodja, sem si v leseni uti uredil prostor kjer ustvarjam izdelke iz lesa. Pri kolarskem mojstru sem se zanimal, kako se izdela leseno kolo in sem začel izdelovati majhne ročne vozičke, ki so jih v preteklosti imeli skoraj pri vsaki. Z njimi so vozili travo, predvsem pa so se z njimi radi vozili otroci. Ob vozičkih, eden je izdelan celo za Francijo, izdelujem tudi kolesa za samokolnice in »kankole«, toporošča, »štile«, za motike, sekire in drugo kmečko orodje. Ponosen sem na naročilo za izdelavo »brd«, to je stroja za pletenje vrvi, ki ga je za svoj muzej naročil zbiralec starin Lovrenc Kramberger iz Lastomerc.V celoti, tudi kolesa zobniki, so izdelani po njegovi skici iz lesa. Želel si je takega, kot ga je videl pred mnogimi leti. Izdelujem tudi ptičje hišice, ki jih dajejo na drevesa.V preteklosti, ko je bilo veliko starega drevja, so imeli ptiči »luknje« za gnezdenje v starih drevesih, tudi jablanah, sedaj pticam pomagajo ustvariti »dom« s ptičnicami. Prav te dni sem dobil naročilo za izdelavo vtičnic, ki jih bodo postavili v parku v Avstriji.«
Še veliko zanimivih reči iz lesa zna narediti. V njegovi nič kaj udobni delavnici, saj nima gretja, smo opazili tudi izdelane lestve, kosišča in druge lesne izdelke. Kot pravi, s tem ne obogati. Zasluži le toliko, da si kupi cigarete, katerih se ne more odvaditi. Ko ni v delavnici rad kaj prebere. Naj povemo, da je bilo prijetno obiskati podeželsko domovanje, kjer še asfalt ne seže do praga. Kjer te pozdravi psiček Medo, ki varuje dom, ter muci Pikica in Tomika, ki so enakopravni člani »družine«.