Minili so časi, ko so otroci, malo večji, ki so že hodili v šolo, bili kravji pastirji. Bodisi, da so pasli krave doma ali pa bili v »službah« kot pastirji pri velikih kmetih. Največkrat so jih pasli na povodcu, ali kot so rekli na štriku. Tako so pasli le manjšo število krav, ponavadi dve ali tri. Več živine se je paslo na skupnem vaškem pašniku, ki so mu rekli gmajna. Pri Sv. Trojici je bila taka gmajna pod cerkvijo, kjer je sedaj jezero. Še se spominjamo pastirja, ki je s trobentanjem na trobento spremljal krave iz trških kmetij na travnik.
V Lormanju smo doživeli pogon krav iz pašnika. Vodila jih je gospodinja Elizabeta Janžič. Zanimivo se nam je zdelo kako disciplinirano, po prometnih predpisih, po levi strani ceste, so se krave vračale s paše. Hodile pa so gosjem redu, se pravi ena po ena. Pri tem jih je spodbujala gospodinja, ki jih je v gosji red spravljala z besedami: »Vrsto, vrsto…!«. Na vhodu v dvorišče je krave in pridno gospodinjo pričakal mož Janko z otrokoma. Kot nam je povedal se družina preživlja s kmetovanje. Ob enajstih kravah mlekaric imajo še 14 drugih glav živine, redijo pa še 200 svinj. Povedal je še, da so z izgradnjo avtoceste izgubili bližnjo gmajno za pašo, za zamenjavo pa so jo dobili na malo bolj oddaljenem kraju. Nad kmetovanjem se ne pritožuje, ker je družini to del življenja. Tako kot povsod so tudi pri kmetovanju slabi in dobri časi, je še povedal.