Če po državi ne bi delovala različna društva za zaščito živali bi trpljenje nedolžnih živih bitij bilo še bistveno večje in množičnejše Kako je po eni strani prijetno pri srcu, ko vidimo kako nam lahko štirinožni prijatelj, pes ali kakšna druga žival, polepša vsakodnevno življenje, po drugi pa kako je hudo, ko se med nami najdejo huligani, ki trpinčijo in skoraj do smrti pretepajo te iste živali, ki ničesar niso krive, le govoriti ne vedo. Prav zaradi slednjih, ter zaradi vseh, ki se ne zavedajo kako odgovorno je posedovati žival, tako komercialno kot hišnega ljubljenčka, je dobro da po vseh državi obstajajo različna društva za zaščito in varstvo živali. Čeprav jim državni birokrati pogosto omejujejo področje delovanja v dobro živali, pa se slednji vedno znajdejo in so veseli, če lahko iz nevzdržnih razmer ali trpljenja rešijo kakšno žival. In med bolj aktivnimi društvi je gotovo tudi Društvo za zaščito živali Pomurja (DZŽP), ki vsako leto reši na desetine različnih živali, največ psov in mačk. Izmed slednjih sta vsekakor zanimivi tudi zgodbi dveh psov, ki so najprej bili obsojeni na hudo trpljenje in na koncu na kruto smrt, potem pa so aktivisti DZŽP poskrbeli, da sta Lukas in Belka znova zaživela tako kot nikoli prej. Enostavno so, po zaslugi aktivistov DZŽP in novih lastnikov, pekel zamenjali za raj...
Lukas – najprej kosti in koža, nato pravi družinski član Bilo je konec aprila 2009, ko je občanka iz Središča na Goričkem poklical na mobilni telefon DZŽP, ter povedala, kako v njihovi soseščini nezaslišano trpinčijo mlajšega psa. Aktivistka društva Nada se je odpeljala na kraj in ugotovila, da je stanje še hujše, kot ga je opisala soseda, ki je klicala. Od mladega kužka so bile videti samo kosti in koža, bil je zaprt v hiši, ko ga je starejša lastnica spustila je bilo očitno, da je pes igriv in prijazen, toda lastnica se z njim ni vedela ukvarjati. Dejala je, da mu daje vodo in hrano, in sicer vse se čem se tudi sama hrani, ter dodala, da je kužka prinesel sin, za njegovo vzdrževanje pa nista imela sredstev, saj sta tudi sama težko živela. Zato je ubogi pes jedel travo, posušene vejice in celo gnoj... Takoj se je lastnica strinjala, da mu društvo lahko poišče nov dom, kar se je hitro tudi zgodilo, saj ga niso niti minuto več pustili pri ljudeh, ki se očitno ne zavedajo, kaj pomeni imeti žival. In današnja tehnologija očitno dela čudeže, kajti po objavi slik žalostne in suhe živali na svetovnem spletu, sta se v Prekmurje pripeljala starejša zakonca iz Gozda Martuljek na Gorenjskem. Dejala sta, da si želita prav takega kužka, in sta ga tudi dobila. Čeprav je sprva bilo malo nezaupanja, se je že kmalu vse uredilo in Lukas, kot sta ga poimenovala nova lastnika je že imel novi dom več kot 250 kilometrov stran. Toda to ga ni motilo, saj je hitro napredoval, se je opomogel in postal pravi lepotec ter dejanski družinski član, in prijatelj med ljudmi treh generacij. Res je od začetka, ko je spet začel normalno jesti in živeti, imel malo težav, a je skrb lastnikov in veterinarjev vse to uredila, tako da so vsi, ki so pri reševanju Lukasa lahko ponosni na svoje početje.
Belka – Nesramni lastnik jo je kar vrgel iz avtomobila, nato pa... Zgodilo se je pred približno letom dni, okrog novega leta 2009, ko so aktivisti DZŽP, v bližini Murske Sobote, našli lepo zavrženo psičko, in ker je bela, je postala „Belka“. Prejšnji „lastnik“, če ga sploh lahko tako imenujemo, jo je dobesedno vrgel iz avta, revica pa ga je na tem mestu čakala kar tri dni! Vedno, ko se je kakšen avto pripeljal in ustavil je veselo šla zraven, v upanju, da se je lastnik vrnil, in da je „le nehote pozabil nanjo“..., potem pa je spet žalostno ugotovila, da od njenega „lastnika“ ni duha ne sluha. Žalostno je gledala tudi za aktivistko DZŽP, ko se je odpeljala in jo pustila spet samo. Po treh dneh, ko so jo nameravali odpeljati na Veterinario je izginila neznano kam... „Ker nam ni dalo miru kje je, sem po spletu okoliščin prišla do ugotovitve, da so jo odpeljali lastniki pogrešane psičke iste pasme, in da je v zavetišču, kjer mora biti osem dni, potem bi jo naj posvojili. Vendar so si premislili zaradi starosti, saj je bilo ugotovljeno, da je stara okrog 9 let. Potem se je moja bivša sodelavka, ki me je tudi opozorila nanjo, da se že nekaj časa nahaja na cesti, odločila, da jo gre v zavetišče pogledat in po osmih dneh so jo pripeljali domov. Brez, da bi sploh do tedaj kdaj razmišljali o tem, da bi imeli pri hiši psa. Niti slučajno ni bil prej to njihov namen. Posvojili so jo samo zaradi "golega usmiljenja", bolj pa bi se temu lahko reklo velikega srca“, nam je razlagala aktivistka DZŽP Trezika, ki je po letu dni ugotovila, da je „Belka“ sedaj povsem drugačna, predvsem srečna...
Takšne zgodbe pa so samo dokaz, da je še upanje na tem svetu, tudi za živali. Morebiti pa bi pomagala tudi represija, če že preventiva ne pomaga: Res je zakonodaja s področja zaščite živali, po prepričanju članov nevladnih organizacij ter drugih ljubiteljev živali, veliko premila, toda če bi vsaj takšno dosledno izvajali, v medijih ne bi tako pogosto zasledili žalostne naslove, kot so: Zakopal žive kužke, Psa z mostu vrgla v Muro, Krave se zadušile v lastnem gnoju, Male muce v vrečko in v jezero, Obesil živega mešanca, Otroku plačal, da mu pokonča psa, Petarda je psu raznesla glavo... Mar niso lepše zgodbe, kot je ta o „Lukasu“ in Belki“, kot tiste z omenjenimi naslovi?!