Komemoracije ob dnevu mrtvih V organizaciji občine Gornja Radgona in Združenje borcev za vrednote NOB Gornja Radgona, so se Radgončani tudi letos zbrali na komemorativni slovesnosti ob dnevu mrtvih, in sicer pred spomenikom žrtev vojne NOB na Partizanski ulici. Skromno in dostojanstveno so se desetine zbranih spomnili vseh umrlih, tako v borbah za Severno mejo, v času I. in II. Svetovne vojne, po vojni in tudi v vojni za Slovenijo leta 1991. Delegacije udeležencev pa so hkrati položili vence in prižgali sveče na mnogih spominskih obeležjih in grobovih v mestu in okolici, in sicer: Spomeniku NOB; spominski plošči Janezu Svetini na Partizanski ulici, nagrobni spomenik Maistrovim borcem na pokopališču, nagrobni spomenik Alojza Gaubeta na pokopališču, nagrobni spomenik dr. Antona Trstenjaka na pokopališču, ter grobnica msgn. Franca Puncerja v kapelici na pokopališču.
V priložnostnem programu so nastopili: Troband Gornja Radgona, Gasilski oktet Radgona ter recitatorja Zdenka Filipič in Roman Sluga, priložnostni nagovor pa je imela častna občanka občine Gornja Radgona Cilka Dimec Žerdin, ki je najprej prebrala stihe nastale ob izteku 2. svetovne vojne, leta 1944: „In reke slovenske so rdeče krvi presekanih žil domovine; po zemlji oskrunjeni bele kosti žena, mož, uporne mladine. Neznani grobovi ob gozdnih poteh, po jamah gramoznih junaki leže, po ječah in logorjih z grozo v očeh se tisoči s smrtjo in gladom bore. A narod junakov, prodan in teptan gre v borbo za čast domovine, da sleherni da v njeno žuljavo dlan s krvjo pisan list zgodovine!“. Nekdanji pedagoginji, kulturnici in pisateljici so žalosten navdih za nagovor ponudile pretresljive podobe palestinskih otrok, starih od 6 do 15 let brez rok, nog, prizadetih tudi po duševnih travmah nikdar končane vojne, ko je poslušala njihovega voditelja, ki je dejal, da se bodo po okrevanju in čudovitem počutju pri nas v Sloveniji, znova vrnili v pekel Gaze.
„Zato sem sklenila, da naj bo nekaj današnjih besed ob tem spomeniku prav tako žrtvam vojne namenjenih protestu proti vsem vojnam sveta. Ne mine dan v preteklih desetletjih, da ne bi poslušali in brali o grozotah vojn po vsem svetu. Poslušamo o umiranju otrok in ljudi v Afganistanu, o nezaslišanem nasilju v Iraku, bombnih napadih v Iranu, lakoti in umiranju ljudi v Darfurju, Pakistanu, množični moriji v Somaliji, Čečeniji in še in še. Pred desetletjem smo imeli najhujšo bratomorno vojno na našem Balkanu, genocid, kot ga menda v zgodovini ni bilo. Še danes so domovi porušeni, družine razdejane, otroci sirote brez staršev, polja posejana z minami, cele pokrajine označene z belimi križi padlih, da ne govorimo o množičnih grobiščih, ki ne bodo nikdar dobila imena vseh, ki so našli v njih prerani mučeniški grob. In rablji teh pokolov še vedno hodijo nekaznovani po svetu“, je dejala Cilka Dimec Žerdin, ki se je žalostno spraševala; Kaj žene ljudi v taka grozodejstva? Je to res pohlep po tujih ozemljih in materialnih dobrinah? Verska nestrpnost, nacionalistične težnje? S čim se opraviči milijone prizadetih ljudi pregnanih s svojih domov, milijoni življenj mladih očetov, mater, nedolžnih otrok?
„Zaradi tega trpi posledično ves miroljuben svet. Zato naš najostrejši protest proti vsem oblikam svetovne morije na vseh kontinentih sveta. Vendar žrtve vojne niso edine žrtve sodobnega sveta. Tu je narava, ki nam grozi v vsej svoji strahotni sili. Preveč mačehovsko smo se obnašali do nje in se še obnašamo. Začela nam je vračati v vsej svoji nadzemeljski sili. Žrtve teh sil so neopisljive. Naj citiram le nekaj misli velikana duha, pregnanega tibetanskega duhovnega voditelja in dobitnika Nobelove nagrade za mir Dalajlame: Skrb za naš planet je podobna skrbi za naše domove. Ljudje izhajamo iz narave zato ni smiselno, da bi se ji zoperstavljali. Skrb za okolje ni stvar religije ali etike ali morale. Religija etika in morala so razkošje, brez katerega lahko preživimo, toda če se bomo še naprej upirali naravi, ne bomo preživeli. Zato razvijajmo univerzalno odgovornost drug do drugega in do planeta na katerem živimo...“, je sklenila govornica na radgonski komemoraciji, ki se je v vsem spoštovanjem klanjala spominu na vse žrtve druge svetovne vojne, na ustreljene talce, na umrle mučenike v koncentracijskih taboriščih. „Spominjamo se ustreljenih vojakov leta 1918, ki imajo grob na našem pokopališču, kot tudi na padle Maistrove borce leta 1919. V nesmiselni desetdnevni vojni smo tudi v naši pokrajini izgubili nedolžne ljudi. Tudi njim velja naš spoštljiv spomin in hkrati opomin, da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo“, je dodala.