Obiskati Jožeta Vršiča, ki živi v Peščenem Vrhu, ki sodi v občino Cerkvejak, je dvojno doživetje.. Najprek si je vreno ogledati kraj Peščeni vrh, v katerem se vrstijo lepe in z rožami okrašene hiše, nato pa poslušati sogovornika Jožeta, ki živi z ženo Marjano v tem lepem kraju. Jože z ženo Marjano živi v novi, stara, ki je »butana«, a dobro ohranjena, pa sameva. V njej se je v preteklosti materi Mariji in Jožefu Vršič rodilo 10 otrok, ki so se preživljali na dobre 3 ha veliki posesti. Med njimi je bil tudi naš sogovornik Jože, ki se je rodil 31. januarja 1941. leta. Njegovo življenje je bilo zelo razgibano.
»Res je! Veliko vsega sem v življenju doživel. Kakor vsi otroci tedanjega čas, smo živeli skromno. Čeprav smo bili velika družina, smo se imeli radi.To dokazuje tudi to, da so se mi bratje in sestre ob prevzemu domačije odpovedali dedovanju. Še sedaj, nas živi še 7, radi obiščejo moj, in nekoč njihov, dom. Osnovno šolo sem obiskoval v Cerkvenjaku in bil kar dober učenec. Prav zato so me starši poslali v gimnazijo, ki sem jo dve leti obiskoval v Zagrebu. Ker je bila gimnazija usmerjena v poklic, ki mi ni bil pisan na kožo, sem po dveh letnikih šolo zapustil. Najprej sem odslužil vojsko v Kragujevcu, potem pa se s pomočjo sestre zaposlil v podjetju Žito Ljubljana. Ker sem imel dva razreda gimnazije, sem bil zaposlen kot skladiščni pomočnik. Delo je potekalo v prahu, tako kot v velikih mlinih tudi je, zato sem se odločil za nadaljnje šolanje. Vpisal sem v večerni program Šubičeve gimnazije v Ljubljani in uspešno opravil maturo. To mi je omogočilo, da sem se zaposli v tedanji Službi družbenega knjigovodstva(SDK) v Ljubljani. Po 8 letih dela sem dobil boljše plačano delo v NLB v Ljubljani, kjer sem bil referent za odobravanje kreditov. V tem času sem se dodatno izobraževal in si pridobil višješolsko izobrazbo. Po sili razmer, sem prevzel mojo rojstno hišo in posest, zato sem se zaposlil bližje doma. Novo službo sem dobil v SDK v Lenartu, kjer sem dobil tudi stanovanje. Leta 1980 sem si z Marjano ustvaril družino, v kateri sta se nama rodila sin Blaž in hčerka Brigita. Moram omeniti, da sem ob prevzemu domačije sprejel v varstvo dve bolni sestri, Marijo in Liziko. Tedaj smo še imeli živino in svinje. Danes je večji del zemlje oddan v najem mojemu nečaku Milanu, ki še redi živali.«
Ko smo se sprehodili okoli hiše smo zaznali, da jo obkroža sadno drevje. O tem nam je povedal: »Kakor vse domačije, tako je bila tudi naša domačija obdana s sadnim drevjem, katerega sadje je bilo za veliko družino pravo bogastvo. To tradicijo drživa tudi z ženo, čeprav vsega pridelanega ne moremo porabiti. Letos so izredno dobro obrodile češnje. Da bi sadje ne propadlo na drevesu, sem po radiu povabil prijatelje, da si naberejo zrelih češenj. Kot vidite je bil odziv dober, saj so ponje prišli celo iz Maribora. Tega sem izredno vesel.
Ob tem ko nabirajo češnje, se tudi zabavamo in pogovarjamo. Sam, zaradi bolezenskih težav, ne grem na drevo, zato sem obiranje ponudil tistim, ki jih nimajo. V sadovnjaku, ki obkroža našo staro in novo hišo, ki sva jo z ženo zgradila ob stari, rastejo še različne vrste sadja, katerega pa ne škropimo.« Živine in prašičev ne redijo več. Okoli hiše se svobodno sprehaja le perjad. Med njimi okrasne kokoši, race in gosi. Posebno pozornost so posvetili racam, ki jim pravijo "polžarice".«
Še veliko zanimivega bi lahko zapisali. Nam je zanimivo že to, kako je Jože s vztrajnostjo prišel do delavnega mesta, ki je zahtevalo visokošolsko izobrazbo. Kot pravi, je SDK tedaj opravljala pomembno vlogo, pri zagotavljanju plačilnega reda. Takrat se ne bi moglo zgoditi, da bi podjetja in obrtniki ne plačevali prispevkov za pokojninsko zavarovanje. Če jih niso plačali, so jim takoj blokirali račun. Jezi ga, da je sedanji sistem tako površen, kajti tudi njegova žena je tri leta delala v podjetju, ki ni plačevalo prispevkov in je tako izgubila tri leta delavne dobe. Jože je zadovoljen, da imata z lepo življenje. Je član DU in TD Cerkvenjak. Rad pa se odpelje na kavo v Cerkvenjak, kjer se sreča s sošolci in prijatelji iz svojih let.