Tako nam je povedal najstarejši čebelar v občini Gornja Radgona, 82 letni Jože Kramberger iz Negove. Ob obisku, smo ga zmotili, ko je iz drevesa spravljal roj čebel, ki so se rojile, kot rečejo čebelarji, ko čebele z matico zapustijo panj in se tako ustvari nova čebelja družina. Naj takoj povem, da je Jože moj brat, pa se tako, kar je razumljivo, ne bova vikala. Pisati intervju o bratu, tudi drugih sorodnikih, je lahko, pa tudi ne.
Jože, ki se je rodil 18. septembra 1930. leta v Ženjaku pri Benediktu, izhaja iz viničarske družine enajstih otrok Jožefe in Franca Kramberger. Kot osemletni otrok se je s staršema preselil v Negovo, zaselek Negovski vrh, kjer so starši kupili Škrjarovo podrtijo in na tem prostoru zgradili svoj dom. Oče ni želel več biti podložen gospodarju. Želel je biti sam svoj gospodar. Tedaj je dejal: »Rajši gledam skozi eno svojo okno, kot 5 viničarskih«. Hišo je v večini gradil sam. Zidal jo je iz kamna in surove opeke, ki jo je izdeloval sam. »Ker je bilo malo posesti, še hektar ne, otrok pa veliko, smo otroci morali oditi služit k metom. Ta usoda je doletela tudi mene. Bil sem star 9 let, ko sem se pripravljal na birmo. Starši so mi poiskali "botera", premožnega kmeta v naši vasi, Konrada Breznika. Ko sem ga, skupaj z očetom, šel prosit, sem moral pokleknit pred njim, tako so delali tudi drugi otroci, in ga prosti za birmanskega botra. Privolil je, vendar je takoj dejal: "Bom ti boter, za pastirja pa boš tudi dober." In tako se je zgodilo. Pri tej hiši sem preživel 7 let. Moram pa povedati, da so me imeli radi. Vsi, ki smo bili pri hiši, bila je tudi dekla, smo jedli pri eni mizi. Spali smo v čistih posteljah. Ker je bil dober gospodar, tako tudi njegova žena Marija, rekli so ji Micika, je bilo že tedaj pri hiši táko življenje, tak življenjski standard, kot ga imamo sedaj. Hrane, in to dobre, je bilo dovolj. Kruh pred nikomur ni bil nikoli zaklenjen. Ker je bila kmetija velika, imeli so konje in vole, je bilo dela vedno veliko. V nedeljo pa nikoli nismo delali, razen »opravce« živine. Moram pa povedati, da je gospodarja in gospodinjo doletela nesreča. Oba so po koncu vojne odpeljali od hiše, in ju na neznanem kraju likvidirali, kot se reče. Obdolžili so ju sodelovanja s sovražnikom. Kar pa ni bilo res, kajti pri njih je vsak dobil hrano in prenočišče, če se je oglasil. Sam sem, ko sem na »štali« jemal krmo za živino, to je bilo proti koncu vojne, naštel, 30 partizanov, ki smo jim rekli skrivači. Ti so pri hiši dobili jesti in piti, ko so se najedli pa so šli na »štalo« spat. Naneslo je, da je bil ob koncu vojne nedaleč od hiše, pri Breznikovem križu, katerega ni več, ustreljen partizan Miško iz Koroške. Ustreljenega je zjutraj prvi našel moj brat Lovrenc, ki je tudi služil pri Breznikovih. Pri tem umoru niso Breznikovi imeli nič, saj tisti dan ni bilo pri hiši nobenih, ne »partizanov« ne četnikov, ki bi naj likvidirali omenjenega partizana. Po mojem sta bila Breznikova likvidirani samo zato, ker so imeli dobro gospodarstvo in veliko kmetijo.«
Ko so gospodarja odpeljali, ste tisti, ki ste ostali pri hiši gospodarili sami. »Ja! Ravno tako je bilo. Gospodarila sva z bratom Lovrencem, ki je bil leto starejši od mene in deklo Angelo Senekovič. Leta 1946, je posest in objekte zaplenila država in jih dala v upravljanje tedanji Kmetijski zadrugi Negova. S tem je bilo Breznikove domačije konec, kajti sin Franček je padel v nemški vojski, sin Konrad, ki je tudi bil nemški vojak, ostal pri stricu v Avstriji, odkoder se je odselil v Ameriko. Tako si je rešil življenje, kajti likvidirali bi tudi njega. Še vedno me obišče na mojem domu, ko obišče svojo prvo domovino Slovenijo.« Še veliko mi je znal povedati o svojem življenju in življenju pri Breznikovih. Med drugim to, da so bili Breznikovi odlični čebelarji. »Prav po njihovi zaslugi, čeprav je bil tudi oče dober čebelar, sem postal čebelar. Pred hišo, pri omenjen križu, je stal lep in velik čebelnjak. V njem je bilo kakih 40 panjev. Pri vseh delih v čebelnjaku in pri čebelah, sem bi zraven. Dobil sem veliko čebelarskega znanja, ki mi je pozneje, ko sem začel sam čebelariti prav prišlo. Najbolj sem se temu posvetil, ko sem se poročil s Sonjo Lebar, s katero sva imela štiri otroke: Sonjo, Barbaro, Jožico in Srečka. Tedaj sva življenje začela v hiši, katero so nama pomagali kupiti Potovi, kjer je bila moja žena rejenka. Začel sem z nekaj panji, danes pa imava s sopotnico Dragico Podboj, vsak svoj čebelnjak, vsak z okrog 40 panji. Skozi leta sem pridobil veliko izkušenj. Seveda sem obiskoval tudi številna predavanja, ki so se vršila v okviru Čebelarskega društva Negova-Videm, kjer sem bil predsednik, ter tudi pozneje. Ko je pri Sv. Juriju nastala nova občina, smo v Negovi ustanovili svoje društvo, kjer sem prav tako bil dolga leta predsednik. Bil pa sem tudi član Čebelarskega društva Peter Dajnko Gornja Radgona. Praktično sem bil vseskozi, odkar intenzivno čebelarim, aktiven v društvih. Moja skrb je tudi, za podmladek. Prav zato vodim praktična dela v šolskem čebelarskem krožku. Za svoje delovanje sem prejel številna priznanja. Moje delo je bilo opazno, zato sem prejel tudi priznanje občine za delo na čebelarskem področju. Sem prejemnik vseh priznaj ČZ Slovenije Antona Janše( I., II. in III. stopnje), do najvišjega, ki ga podeljuje zveza. Rad se pošalim: »Priznanja mi žepa ne trgajo.« Sem pa zadovoljen, da je bilo moje delo opazno v širši družbi. Najbolj sem vesel, ko vzgojim kakega mladega čebelarja, posebno zato, ker je vse manj zanimanja za čebelarjenje. Včasih je imel kak panj vsak večji kmet, pa tudi drugi. Danes so cele vasi, kot primer navajam Kunovo, brez enega samega čebeljega panja. Čeprav bom kmalu 83 let, ne morem izpreči. Prvo je, da nimam naslednika, drugo pa, to mi krepi in ohranja zdravje. S čebelami je veliko dela, poleti in pozimi. Poleti in jeseni je skrb za krmljenje, točenje medu, pozimi pa priprava satja za naslednje leto. To delo ni poplačano. Znan je rek: »Čebela je muha, ki ne da kruha.« Po moje danes to ne drži več, kajti s čebelarjenjem, bi se dalo tudi preživeti. Pri tem ne gre šteti vseh ur, ki jih prebiješ pri čebelah.«
Moramo še omeniti, da je bil Jože redno zaposlen. Dve leti je bil vojak v Skopju, kjer je bil na tečaju na Šarplanini za smučarja. Nekaj let v Opekarni Košaki, kjer je na stiskalnici izdeloval »žlebake« ali »slemenjake«. Na delo v Maribor se je iz Negove vozil z mopedom in to pozimi in poleti. Kot pleskar je delal pri nekdanjem gradbenem podjetju v Gornji Radgoni, ki ga je vodil Klopčič, nato v Elradu, kjer je dočakal pokoj. Preden se je redno zaposlil, je z očetom hodil na štere. Delala sta kot zidarja in pleskarja, pozimi pa pletla koše iz šibja in slame. Delavne navade, je dobil že kot pastir, pozneje pa še pri delu z očetom. Prav zato, tudi danes ne more biti brez dela. Ob čebelah ima tudi sadni vrt, kjer raste veliko različnih sadnih vrst. Za zelenjavi vrt in gospodinjstvo pa skrbi njegova sopotnica, žena Sonja mu je mlada umrla, Dragica Podboj. Sadje vedno dobro obrodi. Kot pravi, temu pripomorejo čebele, ki ga dobro oprašijo.