Čeprav je med nami veliko pridnih in na različnih področjih dejavnih, ter s tem za širšo javnost zanimivih ljudi, ki so v svojem življenju naredili veliko, in so še vedno aktivni, pogosto imamo težave takšne ljudi predstaviti širši javnosti. K sreči občasno naletimo tudi na takšne, ki se ne skrivajo pred tistim, kar so v življenju naredili, in med slednje sodi tudi znani Radgončan Evgen Podlesek, ki je rojen v Nemčavcih pri Murski Soboti, kjer je tudi preživel otroštvo in mladost. Osrednja in najbolj plodna leta življenja je Jeni, kot ga imenujejo znanci in prijateljih, katerih je zelo veliko, preživel v Gornji Radgoni. Sam se ima za Pomurca, čeprav srce vseeno vleče na prekmursko stran in zato je ob vseh svojih poklicnih in ljubiteljskih dejavnostih, ki jih je opravljal in še opravlja, nekakšen ambasador Prekmurja v Radgoni. Tudi danes, čeprav je že devet let v zasluženem pokoju, Evgen nikoli ne miruje. Še vedno se, predvsem sebi za dušo ukvarja z marsičem, kar mu krajša čas in zato, ob pogledu nanj le redki lahko rečejo, da gre za možakarja, ki se bliža sedmemu križu.
Ob dve leti starejšemu bratu Štefanu, se je Evgen, staršema, gospodinji Tereziji in opekarniškem delavcu Štefanu, rodil v nič kaj prijetnem času, tik po 2. svetovni vojni, in sicer 8.12.1946. Da je imel težko otroštvo ni potrebno poudarjati, saj se tega še posebej zavedajo tisti, ki so živeli v tistem času informbiroja in obnove države. Kljub temu je Evgen postal pošten in priden možakar, ki ga poznajo mnogi Prekmurci, Štajerci, Slovenci, kakor tudi izven meja naše države, kjer tudi danes ima veliko prijateljev, katere je pridobil kot nogometaš in terenski prodajni referent. Po končani OŠ v Murski Soboti, ko je moral veliko pomagati tudi na kmetiji, kjer so vse obdelovali ročno in s kravami, je kot vajenec Bliska končal še CPŠ Murska Sobota. Tudi prva redna zaposlitev mu je bila v Blisku, kjer je skupaj ostal osem let. Vmes, v letih 1967/68 je v srbskem Nišu služil JLA. V želji po napredovanju se je leta 1973 zaposlil v takratnem pomurskem velikanu Avtoradgoni iz Gornje Radgone, kjer je ob delu dodatno študiral in se izpopolnjeval. Največ je delal svoj osnovni poklic konstrukterja, kar nekaj časa pa je bil tudi prodajni referent na terenu, zlasti po bivši SFRJ, kjer tudi danes ima veliko prijateljev iz tistih časov. Po osamosvojitvi Slovenije se je Ervin, skupaj s poslovnim partnerjem in sorodnikom preizkusil tudi v gostinstvu, sedaj pa je že devet let upokojenec.
Kot uvod za Evgenovo selitev na desno stran reke Mure je bila življenjska sopotnica Jelka iz prleških Kokoričev. Po poroki, in ko je soproga dobila zaposlitev v Gornji Radgoni, je to bil tudi dokončni vzrok za odhod v Gornjo Radgono. Tudi danes Podleskova živita na istem naslovu (Mladinska 5), hčerka edinka Karmen, si je ustvarila družino. V največje veselje sta jima vnuka Aljaž in Maruša, Evgen pa se s solznimi očmi spomni, da v Prekmurju, kjer je prebil najlepših 31 let življenja, nima več najbližjih sorodnikov, saj so starša in brat že pokojni. „Kljub vsemu se ne morem pritoževati. V celoti sem lahko zadovoljen z življenjem, čeprav zlasti otroštvo ni bilo lahko. Ko so se drugi otroci šli kopati ali igrati, sem največ moral delati na kmetiji. Vse se je delalo ročno in zato je bilo potrebno veliko časa za različna opravila. V tistem težkem času, ko sem obiskoval 6. razred, smo si z bratom in prijatelji, ob našem gruntu naredili igrišče za nogomet, a ker je šlo za državno zemljišče, je naše igrišče bilo obsojeno na propad. Ko pa sem to v šoli razložil učitelju telovadbe, legendarnemu profesorju Evgenu Titanu, nam je pomagal tako pri vzdrževanju kot pridobitvi »dovoljenja«. Preko občinskih odbornikov je šel do takratnega župana Lutarja, ki je tudi bil oče dveh sinov, in je imel razumevanje. V tistem času ni bilo toliko športov kot danes, tako da sem, čeprav perspektiven telovadec, lahko igral predvsem ali samo nogomet. Po zimi pa smo lahko igrali hokej na ledu, saj smo si v tistih hudih zimah v Nemčavcih uredili hokejsko igrišče, drsalke pa smo si sposodili. Jaz sem mimogrede nekaj časa igral tudi rokomet“, razlaga Evgen, ki je s 16 leti postal igralec članske ekipe NK Puconci.
Opraviti je moral zdravniške posebne preglede in je zato lahko nastopil, a ker ni bilo denarja v NK Puconci ni bilo perspektive. Zato mu je Janči Kuhar dejal, da ga sicer potrebujejo, a mu je vseeno predlagal, da gre naprej. „Možnosti sta bili dve, mladina NK Mura, ali članska ekipa NK Grafičar. Odločil sem se za slednje, tako me je Grafičar kupil za dve nogometni žogi in eno obleko“, prav med smehom Podlesek, ki je tudi po prihodu iz JLA nekaj časa igral za Grafičarja v II. SNL. Ko je klub razpadel je tako nehal z igranjem, pravzaprav branjenjem, saj je bil vratar. V tem času je bil na terenu v Zagrebu in ko se je nekega vikenda vrnil v Mursko Soboto, ga je počakal Rudolf Merica iz NK Mura, in leta 1969 je podpisal za Muro, ki je takrat uspešno nastopala v II. ZNL, vzhod. Ker pa je imel težave s križem je po dobrih dveh letih, star komaj 25 let, moral zapustiti aktivno igranje nogometa. Kljub temu se ni popolnoma obrnil nogometu in športu, saj se je ukvarjal rekreativno, bil pa je tudi športni funkcionar in organizator športnih in rekreativnih prireditev.
V tistem času je v Avtoradgoni delovalo močno športno društvo in sploh sindikalni šport je bil zelo razvejan. „V treh mandatih sem bil predsednik ŠD Avtoradgona, kjer so dejansko veliko dali na šport in rekreacijo. Bilo je veliko dela, a tudi zaposleni po napornem delu so se radi rekreirali in ukvarjali z različnimi športi“, pravi Evgen, ki je nekaj časa bil tudi aktivist v Smučarskem klubu Radgona, v firmi je bil aktiven tudi pri sindikatu, ob tem je dalj časa bil član Delavskega sveta, tako da mu nikoli ni manjkalo aktivnosti, s tem pa tudi lenarjenja ne. „Mladim bi tudi danes priporočal, da se ukvarjajo s športom in rekreacijo, saj to zelo koristi pri izoblikovanju osebnosti. Tukaj ne gre zgolj za doseganje rezultatov, temveč gre tudi za druženje in spoznavanje kar je zelo pomembno. Veliko bolje, kot dandanašnje nenehno sedenje za računalnikom, na spletu ali FB. Moja vnuka sta se vsaj delno vrgla po moji poti in sta tudi aktivna pri športu in rekreaciji, kjer otroci pridobijo tudi pozitivne prijatelje.
Tudi danes Evgenu še zdaleč ni dolgočasno; Rad se usede na kolo ali pa kar gre plavati, pogosto ga srečujemo tudi na kulturnih in športnih dogodkih, čeprav je najraje ob ribnikih, kjer med prijatelji, največ med upokojenci, namaka trnek. Rad tudi odigra kakšno partijo šnopsa, se poda na različne izlete, kjer je s svojimi vici in šalami nadvse zanimiv za vse sopotnike. Svojo vsestranskost Evgen potrjuje tudi s tem, da občasno postriže kakšnega prijatelja, zlasti pa rad skuha kakšno lokalno specialiteto. Poleg kuhanja za svojce in prijatelje, seveda rad tudi tekmuje v kuhanju bograča, kisle žüpe, golaža, paprikaša, vampov, bujte repe.