Čeprav je naša država Slovenija majhna, imamo Slovenke in Slovenci veliko zanimivih izdelkov ter znamenitosti, ki so največje, najboljše, najlepše, najbolj zanimive... in so zato vpisane v Guinnessovo knjigo rekordov. In čez nekaj mesecev naj bi med njimi bil tudi Bojan Kovačič iz Šratovcev pri Radencih, ki bo prihodnji mesec napolnil 37 let, pred dnevi pa se je lotil nenavadnega izziva. Profesor na Pedagoški akademiji v Mariboru, sicer specialist didaktike - podpodročje glasba, je namreč tik pred obeležitvijo 25-letnice nastanka samostojne Slovenije – Dneva državnosti, dosegel velik podvig, ki ga bodo najbrž dolgo poskušali podreti. Neuradno je namreč postavil Guinnessov rekord v neprekinjenem igranju klavirske harmonike. Za uradni svetovni rekord do sedaj velja uspeh Finca, ki je nenehno igral 31 ur in 25 minut, a ga je Bojan Kovačič, prehitel za skorajda 20 ur.

Postavljanje rekorda je Bojan pred dogodkom pospremil z lastnimi besedami: „Postavljanja rekorda sem se lotil iz čiste strasti do glasbe. 2. julija 2015, ko je preminil naš legendarni Slavko Avsenik, se je v meni zgodil premik. Po približno 15 letih neigranja sem ponovno vzel v roke harmoniko in začel preigravati Avsenikove skladbe. Skladbe Vilka in Slavka Avsenika so me potegnile v svoja skrita bistva. Sedaj znam že približno 50 njunih skladb. S postavljanjem rekorda želim promovirati slovensko glasbo in klavirsko harmoniko kot čudovit inštrument ter med ljudmi širiti ljubezen do glasbe. Moj repertoar obsega več kot 200 skladb, tako narodnozabavnih kot zabavnih, resnih in manj resnih. Če k temu prištejem še vse otroške pesmi, s katerimi se srečujem pri svojem poučevanju, skupno število preseže 400, morda celo 500 skladb in skladbic. Rekord sem soigralcem iz nogometnega kluba Vrabel (ŠD Šratovci) prvič omenil že novembra lani. Aktivno se na postavljanje rekorda pripravljam približno dva meseca, z nekaj daljšimi ali krajšimi prekinitvami zaradi aktivnosti, povezanimi z zaključkom doktorata. V tem času sem gradil repertoar in nabiral kondicijo pri igranju. Sedaj pa gre zares!“

In vse skupaj se je začelo v petek, 17. junija ob 18,00 uri v Domu penine v Gornji Radgoni, kjer je mrgolelo prijateljev, svojcev, navijačev in podpornikov glasbenika Kovačiča. Že v nedeljo okoli pol dveh zjutraj je doslej uradni rekord (31 ur in 25 minut) bil presežen, toda Bojanu je to bilo premalo. Dvignil je svoj načrt in si je omislil, da bo neprekinjeno igral do časa 42 ur in 37 minut. Ker je tudi ta čas presegel nekje okrog nedeljskega poldneva, a je igral kar dalje, saj je v času „Dneva odprtih vrat Radgonskih kleti“, ko je zunaj lilo kot iz škafa, imel vedno večjo podporo desetin in stotnij navijačev. Ko pa se je nedelja prevesila še tretjo noč, se je ura ustavila ob 20. uri, 9. minuti in 42. sekundi. Tako se je tudi končni čas ustavil pri 50 ur, 9 minut in 42 sekund igranja harmonike. V tem času je Bojan zaigral kar 933 skladb. Občudovanja vredno!

Ker je imel veliko podporo svojcev in prijateljev in ker je želel pustiti dober pečat na glasbenem področju, ki ga bo kdo težko prehitel, je Bojan vztrajal vse do konca in še dlje. Čeprav je imel vmes slabe trenutke, ga nič ni ustavilo pri doseganju nenavadnega cilja. Igral je dokler je dejansko imel moči in dokler so se prsti še premikali. Težave sta mu povzročali predvsem utrujenost in omotica, pa tudi želja po druženju z ostalimi ljudmi. „Razumem ga, saj to ni enostavno. Mi okrog njega lahko gremo ven, lahko gremo spat, on pa je vseskozi tukaj. Nimam kaj reči kot, kapo dol, saj nam je Bojan lahko vzor“, je svojega prijatelja občudoval radenski podžupan Aleš Kaučič, Bojanova starša, mama Alojzija in oče Marjan, ki sta gotovo največ časa bila ob njem, sta sina zelo ponosna in vesela, da je zdržal toliko časa.

„Sama sem vedno verjela vanj“, pove mama, oče pa dodaja: „To so izredni napori, predvsem v rokah. Ampak on je toliko vztrajen, da ve premagati vse bolečine“. Pred začetkom velikega izziva, ki ga je nato premagal je Bojan, med drugim povedal: „Ker sem bil nekoč muzikant, potem sem imel približno petnajstletno pavzo, zdaj pa se je spet vnela ta želja po aktivnem igranju harmonike, zato sem se odločil za podiranje tega rekorda“, po doseženem in preseženim ciljem pa je dodal, kako si je želel narediti nekaj dobrega in pustiti zanimiv pečat na glasbenem področju. „Občutki so fenomenalni, rekord je dosežen oziroma presežen in to je to. Trenutno nisem nič utrujen, sem poln adrenalina. Kljub temu, najprej se bom dobro naspal, potem pa vso dokumentacijo poslal v London, od koder pričakujem pozitiven odgovor“. Ker je vse potekalo po predpisih, vse so snemali, zraven so bile priče, nihče ne dvomi, da bo v Londonu vse skupaj potrjeno, da da bi Bojan Kovačič novi slovenski pripadnik Guinnessovih rekordov.

Nek mislec je že pred stoletji zatrdil: »Koliko ljudi, toliko različnih želja, idej in ciljev, toda toliko tudi konjičkov«. To da njegova „teorija“ o različnih konjičkih drži se lahko prepričamo praktično vsakodnevno, kajti vedno, bodisi kar v življenju ali preko medijev, lahko zasledimo nekaj novega, nekaj nenavadnega, o čemur še včeraj niti sanjali nismo. In najbrž se nikomur, ki ga ne pozna, ni niti sanjalo, kakšno ljubezen oziroma kakšen konjiček ima Bojan Kovačič...