Ko smo se popeljali po lepi Ščavniški dolini k Sv. Ani, smo pri gasilskem domu zavili proti Ledineku. Tik pod Sv. Ano smo naleteli nam gradbišče, kjer potekajo dela pri urejanju širšega cestišča, pločnikov in razsvetljave. Naš cilj je bila z rožami okrašena Gornikova domačija. Gornikovih ni bilo težko najti, kajti ob isti cesti je znani umetniški kovač, kjer imajo tudi Kmečki turizem, Oto Bauman, katerega smo v preteklosti že obiskali. Ko smo prevozili hribček smo ob cesti zagledali tablo z napisom Domačija Gornik in emblem občine Sv. Ana, nasproti nje pa še eno leseno tablo, ki na njihovo domačijo opozarja potnike iz nasprotne smeri. Prav ti dve tabli, ki sta okrašeni z »živimi« rožami, sta nas pripeljali na lepo urejeno asfaltirano dvorišče. Človek bi pomislil, da je prišel na obisk h kakemu mestnemu imetniku hiše. Gornikova domačija, ja tudi druge na podeželju, so po urejenosti danes lepše kot mestne. To pa predvsem zaradi zelenega in raznolikega okolja, v katerem so postavljene. Okoli njih je ponavadi veliko zelenja, ki daje hiši poseben čar. Če pa je hiša okrašena z balkonskimi in vrtnimi rožami, ter raznim sadjem in vinsko trto, je pogled še lepši. In prav vse to krasi Gornikovo hišo.
Kakor je navada, je tudi resnica, pri hiši drži tri vogale žena enega pa mož, zato smo tudi pri Gornikovih izpostavili gospodinjo Tončko. Z njo smo opravili največji del pogovora, čeprav so našem pogovoru, ki je potekal ob mizi v senci »obrajd«, sledili vsi člani »odrasle« družine. To pa so gospodinja Tončka, gospodar Srečko, sin Srečko in varovanca Zavoda Hrastovec varovanka Šemsa in varovanec Janez. Kot nam je povedala Tončka, so vsi člani njihove »družine« enakopravni, vsi jedo pri isti mizi, vsi poprimejo za delo, ko je potrebno in vsi spijo v isti hiši. Ker smo si najprej ogledali hišo, katero krasijo številna priznanja, ki sta jih prejela gospodinja in gospodar, o tem pozneje, bi dejali, da je to mali hotel. Vse je čisto, kot v »hotelu«. Ko smo ob ogledu hiše gospodinji to povedali, je dejala: »Veste pri hiši ni otrok, vsi pa skrbimo, da je vse urejeno. Lepo bi bilo tudi, če bi bili otroci, čeprav bi bilo »naramano«, saj otroci v hiši pripravijo veliko veselja.«
In, kako je »nastala« družina Gornik? O tem nam je Točka povedala: »Moja življenjska zgoda je dolga in pisana. Vsega ni mogoče povedati. Že kot otrok sem morala hoditi na tabrh, da smo odslužili orača, prevoze, prešo, male pujske in še veliko drugega. Zamislite si, za malo "prase" smo morali opraviti 10 do12 dni dela pri kmetu, danes pa ga zaslužite v enem dnevu. Tedaj smo šli na "travrh", za katerega smo prejeli "pleh", tudi v dveh delih. Zjutraj do osmih smo želi pri enem kmetu, nato pa smo pri drugem okovali koruzo in drugo. Že zgodaj sem čutila željo po svoji družini, zato sem se pri 17 letih poročila s Srečkom Gornikom, ki je bil vse do upokojitve poštar pri Mariji Snežni. Čeprav sem poročila na hitro, se pravi samo zato, da sem postala svoj gospodar, sem imela srečo saj sem si našla dobrega in delavnega moža, ki je prišel v naše kraje iz Poljčan. Na domu mojih staršev tukaj v Ledineku, sva si na 80 arov veliki parceli, veliko odrekanja, zgradila dom. V tem domu so se nama rodili otroci Srečko, ki je še samski in živi z nama, Nataša in Boštjan, ki pa imata družini in svoje domove. Imava tudi enega vnuka.«
Ob rožah, ki krasijo njihov dom in okolico, moramo omeniti tudi to, da je parcela izkoriščena na vsakem kvadratnem metru. Na parceli najdemo vse vrste sadja, se pravi češnje, višnje, breskve, marelice, hruške, slive, jablane, kivi in še kaj, ter številne vrtnine, ki jih gojijo tudi v nekoliko večjem rastlinjaku. Vse to zalivajo z vodo iz cisterne, imajo pa tudi dva vodnjaka. Za senco imajo posajeno samorodno trto, za pridelavo žlahtnega vina pa 500 trsov cepljene trte. Pridelujejo odlično mešano vino, za katere so na ocenjevanjih prejeli številna priznanja. Na stenah hodnika visijo tudi priznanja iz področja članstva v gasilkah vrstah, krvodajalstva in turistična priznanja za urejenost domačije.
Čeprav je Točka še aktivno zaposlena, dela v Zavodu Hrastovec, veliko časa nameni svojim rožam. Kot pravi se v svojem domu počuti kot kraljica. Dodala je še, da ji tako dobro ni šlo nikoli kot danes. Za svoje veselje imajo pri hiši tudi živali: pave, kokoši, race, muce, psičko zlato prinašalko in tudi prašiče za domačo potrebo. Ti so namenjeni za domače koline, ko se zberejo vsi Gornikovi, pa tako tudi hčerka in sin s svojima družinama. »To je naš največji družinski praznik, čeprav se sicer srečujemo skoraj vsakodnevno,« je dejala Tončka.