Gizela Maučec pri 90 letih zdravega razuma
- 20.12.2013
V hladnem decembrskem dnevu, 18. decembra 2013, nas je Medobčinsko društvo Invalidov(MDI GR) Gornja Radgona popeljalo na obisk...
V hladnem decembrskem dnevu, 18. decembra 2013, nas je Medobčinsko društvo Invalidov(MDI GR) Gornja Radgona popeljalo na obisk 90 letne Gizele Maučec, ki živi v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni. Pravzaprav smo bili del delegacije, ki jo je, kot dolgoletno članico društva, obiskala ob njenem praznovanju 90 letnice življenja. Delegacije treh, podžupana občine Gornja Radgona Vinka Rausa, predsednika MDI GR Branka Habjaniča in predsednice MDI GR, pododbora Gornja Radgona, Hedvike Weingerl, se je slavljenka nadvse razveselila. Mi smo bili »zadolženi«, da zabeležimo dogodek, še posebej njeno življenjsko zgodbo, katere pa, kot smo ugotovili ob pogovoru, ni mogoče strniti v odmerjeni prispevek. Obljubili smo ji, da jo bomo širše predstavili ob drugi priliki, kajti v njenih 90 letih se je zgodilo veliko zanimivega. A, ne samo to! Gizela je odlična sogovornica, bistrega duha in dobrega spomina.
Rodila se je 24. decembra 1923. leta v Lutvercih, kjer je oče, Peter Gjerkeš doma iz Prekmurja, kupil leseni mlin, katerega je poganjalo kolo, ki je plavalo na čolnih, imenovanih »kupi«, na gladini reke Mure. Mlin, ki je stal na suhem, tak kot je ohranjen Babičev mlin v Veržeju, je v Stari Jugoslaviji, zaradi svetilke, ki so ji rekli »šturlampa« v celoti pogorel. Toda oče mlinar se ni dal. Mlinarstvo je bil njegov ljubljen poklic. Zato si je v Gornji Radgoni, ob železniškem mostu, 1935. leta kupil leseni mlin, ki ga je poganjalo kolo, plavajočo na kumpah. Ob leseni zgradbi mlina reki Muri je leta 1936 zgradil veliki zidani mlin, katerega je poganjala elektrika. Mlin je dobro deloval, a so ga Nemci, ki so ob koncu vojne bivali v mlinu, 14. aprila 1945. leta, ob svojem umiku razstrelili in zažgali. S tem je mlinarstvo opustil in se posvetil delu na posesti, ki jo je leta 1941 kupil od lastnika Faflek, v Črešnjevcih, in se posvetil delu na posesti in vinogradih. Tukaj si je Gizela z možem Alojzom Maučecom, leta 1951. ustvarila družino, v kateri so se ji rodili trije otroci, od katerih živita hčerki Albina in Irena in, ter doma prevzela posest. »Tedaj življenje ni bilo lahko. Res je pomanjkanja nikoli nisem čutila, vendar smo morali v vinogradih trdo delat. Tedaj se je delalo vse na roke, Takó smo vinograd vsako leto trikrat prekopali, in to spomladi, v avgustu in pozni jeseni. Tudi travo smo med trsi želi s srpi. Da ne govorim o škropljenju trte, kar je bilo garaško delo. Ne boste verjeli, tudi pridelek ni bil tak kot danes. Na trti je, vsaj po mojem, zraslo desetkrat manj grozdja kot danes. Ob obdelavi vinogradov, smo imeli tudi živino, ponavadi po dve kravi in kašnega bika, ter redili prašiče. Za obdelavo vinograda smo najemali delavce, katerim je oče izplačeval tedenski zaslužek. Po vojni, je bilo vse drugače.«
Nizala nam je še spomine na šolo, ki jo je najprej obiskovala v Apačah, nato pa v Gornji Radgoni, kjer se spominja nadučiteljev Budja in Bezjaka. Rada je hodila tudi k maši. Seveda vse to peš. Kot je dejala, je bil to za njih tedaj »športni dan«, saj se v nedeljo in ob praznikih ni delalo. Kot smo v uvodu dejali ima dober spomin. Tako nam je povedala, da se dobro spominja Ivana Krambergerja, ki je po njenem, bil dober človek. Obiskala ga je tudi na njegovem domu ob Negovskem jezeru. Ob našem obisku je pogrešala župana Antona Kampuša, ob tem pa povedala, kako jo je pred dvema letoma, na srečanju starejših povabil, da jo predstavi, kot najstarejšo udeleženko srečanja. Tedaj mu je v šali dejala: »Rada bi doživela 100 let. Umre pa naj namesto mene drugi.« Vsi smo bili nadvse presenečeni, nad njenim pripovedovanjem šal, vicev. Te je stresala kot iz rokava. Vsi pa so bili taki, da smo se jim do solz nasmejali. Ob odhodu nam je pokazala črno belo sliko iz obiska v Afriki, kjer se je kot 84 potnica potovanja v Egipt slikala s kamelami. Naj omenimo še trditev naše članice delegacije Hedvike Weingerl, ki je dejala, da je bila Gizela, ko je odhajala v Gornjo Radgono po opravkih in k maši, daleč naokoli najlepše oblečena in po modnih trendih, ki so v tistem času bili v modi. Ob koncu pogovora je izrazila zadovoljstvo in srečo, da si je doma hčerka Albina ustvarila družino in je dobila v hišo pridnega in delavnega zeta Milana Pelcla, ki je tudi odličen vinogradnik. V veliko veselje sta ji tudi vnukinji Vikica in Sandra, ki živita z njo v hiši. Veseli se tudi obiska hčerke Irene, katera ima družino v Ljubljani in jo je obdarila z vnukinjo Živo in pravnukom Nikolajem.
Rodila se je 24. decembra 1923. leta v Lutvercih, kjer je oče, Peter Gjerkeš doma iz Prekmurja, kupil leseni mlin, katerega je poganjalo kolo, ki je plavalo na čolnih, imenovanih »kupi«, na gladini reke Mure. Mlin, ki je stal na suhem, tak kot je ohranjen Babičev mlin v Veržeju, je v Stari Jugoslaviji, zaradi svetilke, ki so ji rekli »šturlampa« v celoti pogorel. Toda oče mlinar se ni dal. Mlinarstvo je bil njegov ljubljen poklic. Zato si je v Gornji Radgoni, ob železniškem mostu, 1935. leta kupil leseni mlin, ki ga je poganjalo kolo, plavajočo na kumpah. Ob leseni zgradbi mlina reki Muri je leta 1936 zgradil veliki zidani mlin, katerega je poganjala elektrika. Mlin je dobro deloval, a so ga Nemci, ki so ob koncu vojne bivali v mlinu, 14. aprila 1945. leta, ob svojem umiku razstrelili in zažgali. S tem je mlinarstvo opustil in se posvetil delu na posesti, ki jo je leta 1941 kupil od lastnika Faflek, v Črešnjevcih, in se posvetil delu na posesti in vinogradih. Tukaj si je Gizela z možem Alojzom Maučecom, leta 1951. ustvarila družino, v kateri so se ji rodili trije otroci, od katerih živita hčerki Albina in Irena in, ter doma prevzela posest. »Tedaj življenje ni bilo lahko. Res je pomanjkanja nikoli nisem čutila, vendar smo morali v vinogradih trdo delat. Tedaj se je delalo vse na roke, Takó smo vinograd vsako leto trikrat prekopali, in to spomladi, v avgustu in pozni jeseni. Tudi travo smo med trsi želi s srpi. Da ne govorim o škropljenju trte, kar je bilo garaško delo. Ne boste verjeli, tudi pridelek ni bil tak kot danes. Na trti je, vsaj po mojem, zraslo desetkrat manj grozdja kot danes. Ob obdelavi vinogradov, smo imeli tudi živino, ponavadi po dve kravi in kašnega bika, ter redili prašiče. Za obdelavo vinograda smo najemali delavce, katerim je oče izplačeval tedenski zaslužek. Po vojni, je bilo vse drugače.«
Nizala nam je še spomine na šolo, ki jo je najprej obiskovala v Apačah, nato pa v Gornji Radgoni, kjer se spominja nadučiteljev Budja in Bezjaka. Rada je hodila tudi k maši. Seveda vse to peš. Kot je dejala, je bil to za njih tedaj »športni dan«, saj se v nedeljo in ob praznikih ni delalo. Kot smo v uvodu dejali ima dober spomin. Tako nam je povedala, da se dobro spominja Ivana Krambergerja, ki je po njenem, bil dober človek. Obiskala ga je tudi na njegovem domu ob Negovskem jezeru. Ob našem obisku je pogrešala župana Antona Kampuša, ob tem pa povedala, kako jo je pred dvema letoma, na srečanju starejših povabil, da jo predstavi, kot najstarejšo udeleženko srečanja. Tedaj mu je v šali dejala: »Rada bi doživela 100 let. Umre pa naj namesto mene drugi.« Vsi smo bili nadvse presenečeni, nad njenim pripovedovanjem šal, vicev. Te je stresala kot iz rokava. Vsi pa so bili taki, da smo se jim do solz nasmejali. Ob odhodu nam je pokazala črno belo sliko iz obiska v Afriki, kjer se je kot 84 potnica potovanja v Egipt slikala s kamelami. Naj omenimo še trditev naše članice delegacije Hedvike Weingerl, ki je dejala, da je bila Gizela, ko je odhajala v Gornjo Radgono po opravkih in k maši, daleč naokoli najlepše oblečena in po modnih trendih, ki so v tistem času bili v modi. Ob koncu pogovora je izrazila zadovoljstvo in srečo, da si je doma hčerka Albina ustvarila družino in je dobila v hišo pridnega in delavnega zeta Milana Pelcla, ki je tudi odličen vinogradnik. V veliko veselje sta ji tudi vnukinji Vikica in Sandra, ki živita z njo v hiši. Veseli se tudi obiska hčerke Irene, katera ima družino v Ljubljani in jo je obdarila z vnukinjo Živo in pravnukom Nikolajem.
Zadnje novice
