Ko smo se v začetku junija mudili v središču občine, nas je nagovoril Franc Lovrec, ki je bil rojen v Andrencih in sedaj živi v Komarnici. Lovrec nam je dejal: »Vidim, da pišete zanimive prispevke. Že dolgo vas iščem, da bi vas napotil na dom 92 letnega Franca Fekonje, ki živi v Andrencih in je preživel grozote druge svetovne vojne. Ker je, kot rečemo, pri zdravi pameti, bo vam povedal marsikaj zanimivega iz svojega življenja. Najraje pa pripoveduje dogodke, ki so zaznamovali njegovo vojaško življenje.« Nič nismo odlašali, še isti dan, bilo je 5. junija 2014, smo se podali na njegov dom v Andrence pri Cerkvenjaku. Ker nismo poznali njegovega doma, smo spotoma spraševali za tega zanimivega »možakarja«. Nekateri so dvomili, da bi nas sprejel kot »novinarja«. Ko smo končno našli njegov dom, smo pozvonili, a se ni nihče oglasil. Oglasil se nam je le velik »kuža«, ki je z lajanjem na verigi naznanjal prihod neznanca. Ker se na zvonjenje nihče ni odzval, smo si ogledovali okolico hiše in gospodarskega poslopja. Ugotovili smo, da je vse v zelenju. Okolico krasijo sadna drevesa in lepo obdelani vrtovi, in v malo oddaljeni okolici hiše tudi njivice. In, že nam je nasproti prišla njegova hčerka Terezija, ki nas je pripeljala do željnega cilja, to je do njenega očeta 92 letnega Franca Fekonja.
V kuhinji smo sedli za mizo in čakali prihod sogovornika, ki je imel popoldanski počitek. Ko smo se predstavili, hčerka nas je že prej poznala, smo hitro izpostavili kontakt. Ko smo mu omenili, da bi ga radi predstavili bralcem je povedal, da redko gre od hiše in tako več ne pride do novic, pravzaprav ne sledi dogajanju v okolici in občini.
Franc Fekonja se je rodil 30. septembra 1922. leta v Župetincih. Kot je dejal, sta se v družini rodila dva »pobara«, fanta, in pet »deklin«, deklic. Živeli so na 10 joh ali 5,75 ha veliki posesti. Redili so živino in prašiče, ter vse drugo, kot so tedaj imeli na takih srednjih posestih. Zemljo so obdelovali s svojo živino, saj so za vprego imeli »jünce«, vole, ki so bili težki tudi do 900 kg. Osnovno šolo je obiskoval pri Sv. Antonu, to je poudaril, sedaj Cerkvenjaku. Po osnovni šoli si je želel, da bi se pri čevljarskem mojstru Krambergerju pri Sv. Trojici, izučil za čevljarja. Toda, ko sta z očetom šla prosit mojstra, da ga vzame za vajenca, sta si hitro premislila, saj bi oče moral plačevati hrano, skrbeti za obleko in plačati vse stroške šolanja. Franc je tako po končani osnovni šoli ostal pri starših kjer je delal na posesti. Ko so leta 1939 gradili nove hleve, se je pri dviganju tramov »prezdignil«. Tako so rekli ob poškodovanju trebušnih mišic in tudi želodca. Zdravil ga je Jürjovški zdravnik dr. Sokolov. Ker je bil po rodu Rus, so mu rekli dr. Rus. Dve leti se je zdravil po njegovih navodilih. Ta preobremenitev mladega fanta je pustila posledice za dalj časa. »Ja, res je. Začela se vojna. Nemci so mlade fante rekrutirali v nemško vojsko. Tudi jaz sem moral na "štelingo" ali "regrutacijo". Toda tedaj sem kot fantič tehtal le kakih 45 kilogramov, zato nisem bil sprejet za vojaka. Ob tem mi je dr. Rus, vedno napisal bolniško opravičilo, s katerim je potrjeval, da se pri njem zdravim. Z mojo telesno težo sem tako prelagal odhod v nemško vojsko tri leta. Ko sem dosegel težo 60 kg, tudi potrdila dr. Rusa niso pomagala. In, tako sem 25. avgusta 1944. leta »enrükal«, se pravi nastopil služenje v nemški vojski. Najprej sem bil na »auspildungi«, usposabljanju in urjenju vojaških veščin, v bližini Salzburga v kraju Traustein na Bavarskem v Nemčiji. Od tu smo bili poslani na fronto pri Luxenburgu, kjer sem bil ranjen v obe nogi in levo roko od »špliterjev«, drobcev granate. Tri mesece sem bil v bolnišnici blizu Pariza. Kmalu sem prišel v ameriško ujetništvo, kjer sem kot ujetnik delal v »Šerburgu«. Delal sem v kuhinji, prinašal drva, lupil krompir, ter hodil po nabavi hrane pri kmetih. Nabavljali smo žive živali ovce, prašiče in drugo. Še veliko zanimivega, predvsem žalostnega, bi vam lahko povedal iz življenja na fronti. A, to je že preteklost.«
Razumljivo je, da je bil najin pogovor naperjen na njegovo vojaško življenje. Prišel je čas odhoda domov. »V »Marsejlu« so nas naložili na odprte vagone in nas odpeljali do Jesenic. V Jesenicah so nas »preložili« v zaprte živinske vagone, kjer sta nas pri vsakih vratih stražila po dva vojaka in nas, kot nemške vojake psovala in zaničevala. Odpeljali so nas v Celje in nas namestili v Slomškovih prostorih, kjer je sledilo zaslišanje. Tedaj so nam pobrali vso osebno dokumentacijo, tako, da nihče ni vedel kdo smo. Domači prag sem prestopil avgusta, točnega dneva ne vem več, 1945. leta. Prestopil sem ga neizmerno srečen, da sem se, čeprav ranjen, vrnil med svoje domače. Lahko bi ostal v Franciji, toda ljubil sem dom in svojo domovino, zato sem se odločil za odhod v domovino.«
Toda Franc ni dolgo užival svobode. Kmalu je bil mobiliziran v jugoslovansko vojsko, ki jo je kot »dosluženje« služil v letih 1947-1948, 18 mesecev v Štipu v Makedoniji. A, to še ni bilo dovolj. Poklicali so ga na orožne vaje, ki pa je pravzaprav bilo nekako prisilno delo, saj so kot vojaki 3 mesece lomili in vozili kamen v morje, s katerim so gradili pomol za privezovanje ladij v Splitu. Končno je za Franca nastopila svoboda. Našel si je bodočo ženo Angelo Maguša, s katero sta se poznala že iz otroških let in se 1957. leta poročil. V zakonu sta se jima rodila hčerka Terezija, ki si je doma ustvarila družino, in sedaj kot vdova skrbi za očeta, ter sin Franc, ki prav tako ima družino in ima hčerko Niko. Zanimivo je, da še s hčerko redita dve kravi in dve telici. Seveda za vse to skrbi hčerka, za kar ji je oče nadvse hvaležen.
S tem še ni konec našega pisanja, kajti vedno znova nam je stresal podatke o enoletni vojaški in jetniški službi za časa okupacije. Da bi vse povedano podkrepil z dokumenti, je morala hčerka Terezija prinesti kuverte v katerih hrani dokumente tistega časa. »Kot sem vam že povedal, nam je jugoslovanska oblast ali vojska, pobrala vse dokumente. Imel sem srečo, da sem nekaj dokumentov prej poslal domov staršem.Tako vam lahko pokažem potrdilo njihovega Rdečega križa, da sem bil vojaški ujetnik.« Zanimivo je, da je prišlo pismo, pravzaprav štiri naenkrat, iz meseca aprila, maja, junija in julija iz leta 1945, 8 mesecev po njegovem prihodu domov. Tedaj so dobivali določen formular na katerem so lahko napisali vsebino pisma, ki so ga odprtega dobili v roke v vodstvu ujetniškega »logora«, ameriškega taborišča. Verjetno, ga je kdo prebral in nato odposlali na naslov, ki so ga ujetniki napisali na predpisanem listu, obrazcu. Ta štiri pisma in ohranjene dokumente iz Ameriškega ujetništva še hrani. Enega izmed njih nam je celo podaril. List, to je bil nekak formular, na katerega so lahko pisali, je označen za pisanje s točno 19 vrsticami. Pismo, z datumom 2. 5.1945, ki je bilo naslovljeno na: Fekonja Matijas Scheffen N. 56 Post Kirchberg i.d.d Kreis Petau Untersctaiermark (o.p.:to je natančen prepis), je Franc zaključil z besedami: »Sedaj pa bom moral pa končati to pismo vas vse domače od naj menšega do naj večjega lepo pozdravim z Bogom dragi.« Iz vsebine pisma naj povemo, da je prosil domače, da bi mu tudi kaj pisali o dogajanjih doma, ali so še vsi živi in drugo. Čeprav bi si še imeli veliko povedati, smo se morali posloviti. Obljubili smo mu, da še ga kaj obiščemo. V šali je dejal: »Kar hitro pridite, ker počasi že »odhajam«. Ne moremo si kaj, da se mu ne bi zahvalili za njegovo iskreno pripoved iz njegovega življenja. Prav tako njegovi hčerki Tereziji, ki nas je ljubeznivo sprejela.