Tiste dni, ko je Rozalija Nemec iz Janhove praznovala svoj 90 rojstni dan, smo jo s predsednico KO RK Stogovci Milko Patekar in aktivistko Hermino Potočnik, obiskali na njenem domu. Kakor je v občini Apače običaj, je slavljeno obiskal tudi župan Franc Pižmoht. Doživeli smo prisrčen sprejem, tako slavljenke Rozalije, kakor tudi njene hčerke Jožice, ki si je doma ustvarila družino in skrbi da je mami Rozaliji lepo. Ker je ob našem obisku, obiskali smo jo 19. septembra, padal dež, je srečanje s slavljeno potekalo v hiši. Po opravljenih čestitkah in izročenih darilih, smo se s slavljenko pogovarjali o njenem dolgem življenju. Ko smo jo vprašali ali je vesela obiska delegacije, je rekla: »Nikoli si nisem mislila, da me bo kdaj obiskal župan. Njegovega obiska in obiska aktivistk Rdečega križa sem nadvse vesela. Hvala, da so se me spomnili name.«
Pogovarjati se z Rozalijo Nemec, ki je bila rojena 12. septembra 1921. leta v Dokležovju, je zanimivo doživetje. Vsega, kar nam je povedala, ne moremo zapisati. Rodila se je v družini štirih deklet. Starša sta bila najemnika v stričevi hiši, kjer so imeli le eno sobo.V njej sta živela starša in vsi štirje otroci. Kruh za družino sta služila s priložnostnim delom na tabrhu. Tako sta odslužila najeto zemljo, na kateri so pridelali nekaj živeža, in potrebne prevoze z živinsko vprego. »Da bi lažje živeli nam je stric ponudil leseno lopo v kateri smo lahko redili kravo, ki je dajala mleko za družino, ki je bilo pomemben vir hrane. Krmo za živino smo zbirali tam, kjer drugi niso kosili. Sosed, katerim je mama hodila na tabrh, ji je dovolil, da je na pokošenem in pospravljenem travniku, ko so odpeljali krmo, pograbila kar je ostalo na travniku. Na tak način si je za zimo nabirala potrebno krmo za kravico, ki je bila naše največje bogastvo. Hudo mi je, ko vidim, da ljudje danes trave sploh ne kosijo ali pa jo posušeno zažgejo. Tedaj še ni bilo elektrike. Kuhali in greli smo se z drvmi, ki smo jih nabirali v 7 ha velikem gozdu gospodarja kamor smo hodili na tabrh. Pobirali smo lahko le »suholad«, to so odpadle suhe veje iz dreves, in jo domov več kilometrov nosili na glavi. Drugih drv nismo kupovali, saj ni bilo denarja.«
Danes si težko predstavljamo, kako so v eni sobi živeli starši in otroci. »Nismo bili edini, ki smo se stiskali v eni sobi. V sobi smo imeli dve postelji. Na eni sta spala starša, na drugi dve starejši sestrici, dve sva spali na klopi ob peči. Ko sem se 1944. leta poročila, sva tudi z možem dve leti živela s starši in sestrami v tej sobi. Z nama je bil tudi prvi otrok. Leta 1946 sva se z možem in leto dni starim otrokom, katerega sem v naročju peš nesla 34 km, preselila v Apaško dolino. Tam sva dobila staro leseno, od Nemcev izseljeno, hišo in 5 ha veliko posest v Grabah. Hišo in posest smo leta 1964 prodali in si kupili hišo in posest v Janhovi kjer tsedaj živim. Z možem Štefanom, ki je umrl 1975. leta, sva imela 7 otrok, od katerih živi le pet. Ob tem sem imela v hiši dva rejenca. K hiši sta prišla kot dojenčka in sem bila obema botra. Bila sta v družini kot naša otroka, zato še me vedno rada obiščeta. Obiski mojih, tako rečem otrokom in njihovim družinam, 8 vnukom in 9 pravnukom, so sedaj moje veselje. Nekoč sem si krajšala dneve z delom, sedaj si ne morem več, ker so me zapustile noge. Vesela sem, da si je hčerka Jožica z možem Milanom Kolmančič iz Lutverc, doma ustvarila družino in sem tako na stara leta preskrbljena. Ne smem pozabiti, da mi stoji ob strani tudi vnukinja Klavdija.«
Rozalija je dve leti služila pri kmetu, ki ni imel otrok. Ko jo je nekoč krava brcnila in jo poškodovala, jo je kmet nagnal nazaj k staršem. Zanimivo je tudi njeno delo v Banatu. »Tistikrat je bil kruh najpomembnejši pri hiši. Ker sami nismo imeli zemlje smo morali otroci, ko smo nekoliko odrasli oditi na sezonsko delo v Banat. Tudi jaz sem delala 6 mesecev na poljih v Banatu. Opravljali smo vsa poljska dela. Za vsak mesec dela smo dobili 100 kg pšenice in vsakodnevno hrano. Pšenico so nam z vagoni dostavili do Beltinške železniške postaje, od tam pa smo jo v 4 km oddaljen dom odpeljali s kravami. Jaz, ki sem doživela veliko hudega, dobrega je bilo malo, si komaj predstavljam, kako dobro gre danes ljudem. Nobenega pomanjkanja ni. Jaz bi rekla živimo v miru in v izobilju. Hvala bogu, da je tako. Tega vam ne bi govorila, toda dobro je, da mlajši vejo káko je bilo včasih življenje. Rekla bi eno samo trpljenje. Zdi se mi pa, da je bilo več zadovoljstva, več druženja, več pogovorov. Morda zato, ker smo vsi živeli več ali manj enako.«