Čeprav naj bi bil človek umsko najbolj razvito živo bitje in s tem naj bi bil najbolj pameten in inteligenten, temu žal prepogosto ni tako. Ob vsakodnevnih neumnostih, ki ji počnemo ljudje, pa nekatere „ideje“ pametnih možganov razočarajo še tiste vajene vsega. In med slednje „novitete“ gotovo sodi tudi sklep občinskega sveta ene izmed manjših slovenskih lokalnih komun – občin, kjer so očitno rešili vse težave, sedaj pa so se spravili na tiste, ki naj bi jim enakovredno delale družbo v okolju, kjer živijo, nad nedolžne živali. Ljubiteljem živali in praktično vsem ljudem z zdravim razumom po vsej državi, ter tudi izven meja, je zastal dih ob človeški krutosti in podlosti, ki ji očitno ni konca. K sreči sklep omenjenih občinarjev ni naletel na plodna tla, ne pri tistih, ki naj bi odlok izvajali, ne pri kakšni drugi službi, in nenazadnje niti pri občanih ne.
Samo v glavah butalcev in bedakov, kot so ljudje se namreč lahko porodi ideja, da psom in petelinom prepovedo oglašanje. In kdo je vsemogočemu človeku, pravzaprav peščici ljudi iz majhne Slovenije dal pravico, da si lastninijo planet Zemljo, katero prav oni največ onesnažujejo in uničujejo. Ljudje smo živa bitja, vendar čedalje bolj pozabljamo na svet okoli nas, ki prav tako živi in ima pravico do življenja. Tudi živali so del našega življenja. Na svetu je veliko dobrih ljudi, vendar le nekateri to priznajo in pokažejo in le peščica pokaže svojo humanost in spoštovanje do drugih živih bitij, ki bivajo v istem okolju kot človek. Ker ljudje ne razumemo oziroma nočemo razumeti živalskih klicev na pomoč, se moramo zavedati, da je morda vsako oglašanje živali klic na pomoč. Človekova okrutnost do živali je v današnjem času dosegla do zdaj še nepojmljive razsežnosti; mnoge živali životarijo v za njih neprimernih bivališčih ali pa so brezupno prepuščene cesti in svoji usodi. Mnoge so trpinčene, lačne, žejne, premražene, pretepene..., sedaj pa jim nekateri hočejo prepovedati še oglašanje, kikirikanje in lajanje, presenetljivo ne tudi mjavkanje. Še bolj neodgovorno je, da takšne kvazi odloke sprejemajo ljudje, ki bi v svojih okoljih morali skrbeti za sobivanja človeka in živali, ter enim in drugim skušati zagotoviti boljši jutri.
Odlok o prepovedi oglašanja katerekoli živali, ne le da nima zakonske podlage, temveč nima nobenega opravičljivega razloga. Njegovo sprejetje in že sovražni govori zoper živa bitja, ki se ne morejo braniti, je povsem nečloveško in kaže na popolno brezčutnost posameznikov. Zavedati se moramo, da živali prav tako kot ljudje čutijo fizično in psihično bolečino, da se bojijo in da potrebujejo varnost in ljubezen. Zato moramo živalim dajati enako sočutje in podporo, kot jo dajemo soljudem. Če bi živali znali pogledati v oči, bi se lahko od nje veliko naučili: zvestobe, predanosti in brezpogojne ljubezni. A kaj ko je med nami še vedno veliko preveč brezčutnih in brezvestnih ljudi, ki so zmožni različnih zavrženih dejanj, na račun nekoliko drugačnih živih bitij.
Živali nikakor niso morilci in sovražniki, razen ko se branijo pred napadom ali si morajo priskrbeti hrano, drugače pa so veliki prijatelji, in bi lahko bili vzor tudi človeku. Zanimivo zgodbo o prijateljstvu med živalmi, ki so lahko poučne predvsem za ljudi, ki se odločijo za takšno ali drugačno trpinčenje in zanemarjanje katerikoli živih bitij, smo zasledili na Daljnem vzhodu. Gre za dogodek, ko se je v neko prodajalno na Kitajskem naselila miš. Da bi jo odstranili so v trgovino naselili mačko, ta pa je bila breja in je povrgla pet mladičev. Po nekaj dnevih je bilo ugotovljeno, da se z mladiči v škatli igra tudi miš. Zaposleni so želeli miško izgnati iz trgovine, vendar je muca takoj stekla za njo in jo vrnila k svojim mladičem. Muca je postala do miške zelo zaščitniška in se vznemiri, če ji kdo pride preblizu. Na nek način se izpolnjujejo besede preroka Izaije, ki je že pred davnimi napovedal, da bodo živali živele med seboj v miru. V Bibliji tako beremo njegove besede: Volk in jagnje se bosta skupaj pasla, lev bo jedel slamo kakor govedo in kača bo imela prah za svoj kruh... Primerov, kakršen je opisani iz Kitajske, je vedno več. Vedno bolj prihaja na dan tista prava bit živali: nesebičnost, pomoč šibkejšim od sebe, ki je še vedno zapisana na dnu duše živali in je človek ne more izbrisati. Mačka, ki skrbi za miš in jo ščiti, je fascinanten znanilec novega časa, o bo prenehala teči kri živali. Upamo samo lahko, da ne samo živali, temveč tudi ljudi. Iz „kitajskega primera“, bi lahko mnogo naučili tudi politiki, predvsem tisti „smrtno skregani“, kot naj bi bila „smrtno skregana“ miš in mačka. Vse probleme oziroma nasprotja se da rešiti na miren način. Tam, kjer je volja, je tudi pot...