Ko smo se nedavno ustavili v Lutvercih pri Apačah, se je mimo nas pripeljal kolesar na starem zarjavelem kolesu. Zdel se nam je zanimiv, zato smo ga ustavili in ga povprašali, odkod mu táko staro kolo. »To kolo znamke diamant sem dobil pred natanko 54 leti in še se vedno lahko z njim zapeljem, kamor mi je volja.« Po krajšem pogovoru nas je Lutverčan Alojz Klemenčič povabil na njegov dom, ob tem pa dejal: »Imam vam kaj pokazati.« Kaj pa nam ni izdal.
Sledili smo njegovemu povabilu in se ustavili v njegovi hobi delavnici, ki se nahaja v podkletenem delu stanovanjske hiše. Že ob vstopu in pogledu po prostoru, smo ugotovili zakaj nas je povabil. Da bi našo domnevanje potrdili smo ga vprašali: »Ali ste nam hoteli pokazati to pleteno bogastvo?«. Pritrdil je! Kar nekaj časa smo posvetili ogledu njegove »umetniške galerije« opletenih steklenic s šibjem. Na posebni polici je razstavljenih veliko opletenih steklenic. Zanimivo je, da je vsaka po obliki in velikosti unikat. Zanimalo nas je, kje dobi različne oblike steklenic? »Gotovo se bo vam zdelo smešno, da jih večina najdem med odpadnim steklom na ekoloških otokih. Nekaj mi jih podarijo prijatelji.« Moramo pa reči, da je Alojz popolni samouk. Osnove pletenja košar iz šibja mu je pred tremi leti podal sovaščan Silvo Ivanek. Kot je povedal, je njemu zahvalen, da si je našel konjiček, ki mu je v veselje. »Veste, nekoč smo imeli pri hiši živino in je bilo vedno dovolj dela. Ob službi smo obdelovali tudi 5 ha zemlje. Sedaj, ko živine nimamo več in sem v pokoju, pa bi mi bil dolg čas, če ne bi kaj počel. Prav zato sem se odločil za pletenje. Res je moja specialnost opletanje steklenic, izdelujem pa tudi koše. Moram pa povedati, da še doslej nisem prodal nobene steklenice niti košare. So pa jih za darilo prejeli sorodniki in prijatelji.« Ob ogledu izdelkov, smo ugotovili, da je pri pletenju iznajdljiv. To je pokazal tudi pri izdelavi košarice za kruh, ki jih postavimo na mizo o jedeh. Kot je dejal, je pri suhorobarju kupil košarico in po njej izdelal natanko takó lepo košarico kot poklicni pletarji. Za pletenje steklenic in drugih manjših izdelkov uporablja olupljeno vrbovo šibje.
Ker je njegova življenjska zgodba zanimiva, bomo tudi o tem kaj napisali. Rodil se je 1941. leta v Bregu pri Ptuju. Družina, matere Elizabete in očeta Jakoba, je tedaj živela v hiši veleposestnika Kodra, kjer je mati kuhala v kuhinji hrano za tam zaposlene delavce. Oče, ki je bil žandar, in je opravljal varovalno službo za kralja, je bil veliko zdoma, saj je služboval po Sloveniji in tudi v Beogradu. Let 1944. je nemška oblast njegovo posest zaplenila. Tedaj sta se starša z dvema otrokoma preselila na dom matere, k Žnidaričevim v Črešnjevce pri Gornji Radgoni. Od tod sta se preselila v Očeslavce, kjer skrbela za Jožefo Sršen in zato po njeni smrti dobila posest. Od tu je naš sogovornik Alojz obiskoval OŠ na Kapeli. Po osnovni šoli se je šel učit za krojača pri krojaču Janku Jagrincu. Po enem letu, ko se je mojster Jagrinec odselil iz Radenec, je nadaljeval uk pri Martinu Mauku, očetu znanega umetniškega fotografa Danija Mauka, v Radencih. Za pomočniški izpit je izdelal telovnik, »lajbič ali »pruslek« in hlače. Kot pomočnik se je zaposlil v tedanjem Krojaškem podjetju Moda v Gornji Radgoni, kjer je vseskozi kot šivilja delala tudi njegova žena Marija. Leta 1977 se je zaposlil na Petrolu, kjer se je 1997. leta upokojil.
Preden smo zapustili njun dom, nam je pokazal gospodarsko poslopje, v katerem je veliko kmetijske mehanizacije, ki skupaj s poslopjem sameva. Z žalostnim glasom nam je dejal: Vse to kar vidite sva z ženo prigarala, sedaj pa ne služi ničemer. Vedno sva »šparala«, da bi nama bilo ob mehanizaciji lažje kmetovati, sedaj pa, kot vidite, vse počasi rjavi.«