Ni vsakemu dano, da bi dočakal 90 let življenja. Te milosti, tako bi rekli, je deležna Rozalija Luter, ki živi v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni. Obiskali smo jo na njenem sedanjem domu z delegacijo Rdečega križa; poverjenikoma KORKA Tončko in Francem Breznikom, sekretarko OZ RK Gornja Radgona Davorko Makovec in predsednikom KS Črešnjevci Jankom Kraljem. Pri družini Olge in Janka Fekonja, katerih dom stoji tik ob rojstni hiši pisatelja Petra Dajnka, smo bili lepo sprejeti. Obiska omenjenih, ki so ji čestitali in obdarili, je bila nadvse vesela. Veselo razpoložena je ob pesmi »Kolko kapljic tolko let…«, tudi zapela in nazdravila.
Nas je na dogodek, ki se je zgodil dan po njenem rojstnem dnevu, 24. avgusta 2012, povabil predsednik KORKA Črešnjevci-Zbigovci Janko Avguštin, ki pa se ni mogel udeležiti tega zares prisrčnega srečanja. Naj takoj povemo, da je naša sogovornica čilega zdravja in bistrega duha. Nič ne pretiravamo, če bi ji ob pogledu in pogovoru z njo, odšteli več kot deset let. In prav zato se je bilo z njo prijetno pogovarjati. Rade volje nam je odgovarjala na naša radovedna novinarska vprašanja. Takoj je poudarila, da naj zapišemo, da ji je pri vnukinji Olgi in njenemu možu Jankotu, kjer živi že 6 let, lepo. Tu ji družbo dela vnukica Simona, na katero je zelo navezana.
Rozalija se je rodila 23. avgusta 1922. leta v družini "gospočkega" viničarja v Policah, odkoder je 8 let obiskovala OŠ v Gornji Radgoni. Kot je povedala, je hodila v šolo peš, večkrat s krvavimi podplati. Tudi zato, ker je kot otrok morala pomagati staršem pri obdelavi vinograda gospodarjev, ki so živeli v Avstriji. Bosa je v vinogradu nosila »škropilcu«, ki je škropil vinsko trto, z nahrbtno škropilnico, ki so ji rekli »püta«, galicijo. Škropivo so z namakanjem galicije in apna, pripravljali v velikih lesenih ali cementnih kadeh, vodo pa zajemali v mlakah, ki so bile v dolini in bližini vinogradov katere so, kot viničarji obdelovali.
Rozalija si je leta 1942 ustvarila družino. Tedaj ju je z možem Antonom poročil tedanji radgonski župnik Otto Glibe, civilna poroka pa se je odvijala v avstrijski Radgoni. Kot je povedala, slavja ni bilo, saj so le s pričama odšli na kosilo v gostilno, kjer je do nedavnega bila pošta, sedaj pa tam deluje banka. »V tistih časih je bilo veliko siromaštvo. Živeli smo skromno, zato nismo poznali praznovanja. Poznali smo le delo. Ko sem se poročila sva z možem tri leta živela v Hafnerjevi hiši Podgradu kot najemnika. Sicer sem se doslej selila že 8 krat. Po poroki nisem bila deležna zakonskega življenja, kajti mož Anton je bil takoj vpoklican v nemško vojsko, iz katere se je vrnil po štirih letih. V zakonu se nam je rodilo 7 otrok, štirje sinovi in tri hčerke, kateri so me obdarovali z 21 vnuki in 19 pravnuki. Ko se je mož vrnil iz vojske, se je zaposlil v tedanjem Kmetijskem posestvu kot konjar. Bil je dober mož in sva praznovala tudi zlato poroko. Ker sem celo življenje gospodinjila in skrbela za družino, imam sedaj pokojnino po možu.«
Že v uvodu smo povedali, da je bistrega duha. Če je ne bi izdajale noge, bi zelo rada delala na vrtu. Tako pa sedaj, če je potreba le kaj stori v kuhinji, kjer je v pomoč gospodinji vnukinji Olgi. Rada tudi bere časopise in gleda televizijo. Ker je vesele narave, je rada tudi pela. Pela je tudi na koru. Zna pa tudi pripovedovati šale, pri katerih se lahko nasmeješ.