V Negovi smo se srečali z Liziko Fekonja, sicer je njeno uradno ime Elizabeta, ki je tisti dan, bilo je v nedeljo 7. septembra, praznovala 90 letnico svojega življenja. Slovesno praznovanje, ki je potekalo pri sinu Ludviku v Negovi, kjer ima ob svojem domu za slavje primerne prostore, ji je pripravila hčerka Evica, pri kateri sedaj živi. Prej je živela v hiši s kovačijo, ki je od sedanjega doma, doma hčerke Evice, oddaljena le nekaj korakov. Tam smo ob pomoči hčerke Slavice opravili pričujoči intervju. Moramo povedati, da je bila našega obiska nadvse vesela. Ker je zdravega duha, le noge jo ne nesejo več, nam je iz svojega dolgega življenja, ter spominov, povedala veliko zanimivega.
Pogovarjati se z Liziko in poslušati njeno pripoved, je kot bi bral zaprašeno knjigo, ki hrani zapisane spomine iz daljne preteklosti. Človek skoraj ne more verjeti, koliko spomina nosi v sebi naša prijazna sogovornica. Elizabeta, mi bomo rekli kar Lizika, saj jo tako poznajo v Negovi in širše, se je rodila v družini Krajnc, 6. septembra 1924. leta, v Drbetincih pri Sv. Andražu v Slovenskih Goricah. Imela je še dva brata, ki pa sta že pokojna. Po osnovni šoli, ki jo je obiskovala v Vitomarcih, je kot služkinja služila pri Francu Mulcu v Vitomarcih, pozneje pa pri učitelju v Juršincih. Družino si je ustvarila, ko se je 13. novembra 1946. leta, poročila z Francem Fekonjom, ki je bil po poklicu kovač. Po poroki sta z možem odšla v Cerkvenjak, kjer je mož imel v najemu kovaško delavnico. Leta 1950 sta se preselila v Negovo, kjer se je mož kot kovač zaposlil v Kmetijski zadrugi v kovačiji v Negovi. Po propadu zadruge sta vzela kovačijo v najem, pozneje pa jo tudi odkupila. V njej je imel mož kovaško obrt, kjer so se izučili številni kovaški vajenci. Lizika se je posvečala družini, ob tem pa po potrebi pomagala možu pri kovaških delih, ki so zahtevala več rok. V zakonu so se jima rodili otroci: Milan, Ludvik, Pavla, Slavica in Evica. Danes jo razveseljuje 10 vnukov in 12 pravnukov. Vseh je nadvse vesela.
Lizika je v svojem 64 letnem življenju vzljubila Negovo. Ta čas je tudi najstarejša krajanka Negove. Kot smo že omenili je dobrega spomina. Ob pogovoru nam je naštevala številne njene sorodnike, nekdanje sovaščane Vitomarc, sedaj pa Negove, kot iz rokava. Prehodila je neštete poti v Negovi in oklici, ter tudi širše, ko so še ljudje hodili peš. Velikokrat smo jo srečali, ko je, kljub letom, peš korakala na negovsko pokopališče kamor je na grob svojega moža, ki je umrl 1978. leta, nosila rože. »Res je, rada sem pešačila, dokler so me nosile noge. Pravzaprav sem še redno hodila na grob moža pred dobrimi šestimi meseci. Sedaj je moje noge zamenjal invalidski voziček. Vesela sem, da me otroci, ko si želim, kam popeljejo, zlasti v cerkev, ki jo rada obiščem, saj smo z njo živeli. V njej sta klenkala tudi moj mož in sin Ludvik. Moram reči, da je bil mož spoštovan kovač in obrtnik. Vseskozi sem bila vesela novih pridobitev središča kraja Negove. Tako sem se udeleževala udarniških akcij, ki so v preteklosti potekale, da bi kraj napredoval. Z velikim zanosom smo ročno izdelovali opeko za blok, ki je bil namenjen za ambulanto, ki pa nikoli ni zaživela. Rada sem tudi potovala. Tako sem bila 23 krat v Švici, kjer sem imela brata Martina. Moj konjiček je bil pletenje, štrikanje, ki ga ohranjam tudi sedaj. Če so me že zapustile noge, pa mi sreči deluje um in roke, tako da še vedno lahko pletem izdelke, katerih se razveselijo moji, ki jih imam rada.«
Še veliko zanimivega nam je povedala, ki bi bilo vredno zapisati, a nam prostor ne dovoljuje. Ni pa pozabila povedati, da rada bere.«