Z Ivanko Škrinjar smo se ob praznovanju njenega 90 letnega življenjskega jubileja srečali ob Ribiškem domu v Zgornjem Konjišču pri Apačah, ker so ji njeni najbližji pripravili skupno praznovanje. Tam jo je obiskal župan Franc Pižmoh, ki ji je ob čestitki izročil darilo občine. Ob njem sta jo obiskali tudi predsednica KORK-a Stogovci Milka Patekar in poverjenica Helga Filo. Obiska delegacije se je nadvse razveselila. Mamam Ivanka živi v svoji skromni hišici, a ni sama. Tik ob njeni hiši ima dom sin Ciril, ki z ženo Silvo skrbi, da ji je življenje lepše.
Veliko zanimivega smo izvedeli iz pogovora, ki je potekal v prijetnem vzdušju. Rodila se je 9. junija 1921. leta V Črnomlju. Ko ji je bilo tri leta, jo je zavrgla mama. Tedaj se je jé usmilila babica. Ko ji je umrla babica, bila je stara 6 let, jo je vzela sestra babice, ki je živela na Planini pri Črnomlju. Kot 9 letno so dali služit za pastirico in varuhinjo otrok kmetu. Po končani osnovni šoli, je kot 15 letna, šla za služkinjo k bogati družini, ki je imela v Črnomlju gostilno. Od tam je šla k sorodnikom v Črešnjevec pri Semiču, kjer se je, kot 19 letna, 13. maja 1940. leta, poročila z Antonom Škrinjrjem. Bila je vojna. Mož je odšel v partizane, Ivanka pa je z dvema otrokoma živela sama. »Bilo je hudo. Na našem območju so delovali partizani in belogardisti. Ker je bil mož v partizanih so me belogardisti imeli na »piki«. Prišlo je tako daleč, da so me obema otrokoma postavili pred zid, da bi nas likvidirali. Cel dan smo stali ob zidu in čakali na smrt, zvečer pa so nas poslali domov. Ko smo se vrnili na dom, je k nam prišel eden izmed znancev, bil je star 16 let in belogardist, ki nam je povedal, naj se umaknemo, ker nas nameravajo likvidirati, tako, da se ne bo vedelo kdo nas je ubil. Tedaj, bilo je januarja 1942. leta, sem tudi jaz pobegnila k partizanom, otroka pa dala v varstvo sorodnikom. Tam je sina Alojza, ki je bil star 4 in pol leta, ubila bomba. Z možem sva bila v partizanih vse do konca vojne. Mislim, da sva si na tak način rešila življenje.«
Ker so ob koncu vojne ostali brez vsega, so jih kot koloniste, poslali na10 ha veliko posest v Spodnjo Velko. Ivanka je tja z otrokom prišla 1946, mož pa, ker je bil vojak, 1947. leta. Toda ob ustanavljanju Kmetijskih zadrug sta posest dala v KZ Spodnja Velka, za kar so jima dodelili posest v Zgornjem konjiču, kjer sedaj živi. Tudi tu sta zemljo oddala tedanji KZ, sama pa sta obdržala hišo in gospodarsko poslopje z ohišnico. V tej hiši se je rodilo 7 otrok od katerih živi 6, veselje pa ji ob obiskih pripravlja 12 vnukov in 6 pravnukov. Mož je bil v Kmetijski zadrugi zaposlen kot brigadir, pozneje pa se je zaposlil v Elradu v Gornji Radgoni, kjer je delal do upokojitve. Ivanka, ki je vdova od 1984. leta, je nazadnje delala na OŠ Stogovci, kjer se je upokojila. Srečnaje, da ima ob sebi dobro snaho Silvo in sina Cirila.