90 LET FRANCKE DRESLER IZ PODGORJA PRI APAČAH

Na obisk Francke Dresler iz Podgorja pri Apačah, smo se odpravili na povabilo predsednice Krajevnega odbora Rdečega križa Stogovci Milke Patekar, ki je slavljeno obiskala skupaj z županom občine Apače dr. ...
V Apaško dolino jo je zvabila sestra Micka Na obisk Francke Dresler iz Podgorja pri Apačah, smo se odpravili na povabilo predsednice Krajevnega odbora Rdečega križa Stogovci Milke Patekar, ki je slavljeno obiskala skupaj z županom občine Apače dr. Darkom Anželjem, predsednico Območnega združenja Rdečega križa Gornja Radgona Silvo vračko in poverjenico RK Jožico Ivančan. Obisk je bil posvečen praznovanju njene 90 letnice življenja. Po čestitkah in izročenih darilih, smo bili povabljeni za bogato obloženo mizo, ki sta jo pripravila njen sin Roman in njegova žena Kristina. Potem, ko smo s slavljenko nazdravili smo se z njo pogovarjali o njenem življenju. Dobo razpoložena nam je rade volje odgovarjala na naša radovedna vprašanja. Kot je povedala, je bila nadvse vesela obiska delegacije, ki ji je polepšala dan. Moramo takoj povedati, da je jubilantka, kljub častitljivim letom, živahna in vesele narave. Prav zato ni bilo težko ustvariti tega zapisa on njenem dolgem življenju.
Čeprav živi in gospodinji sama, nikoli ni osamljena. Vsak dan jo obišče sin Roman in njegova družina, ki ima ob njenem domu dom in poslovne prostore. Kot nam je povedala, je srečna, da je vzgojila poštena in delavna sinova, na katera je ponosna. Žal je starejši sin Tomaž, znani mizarski podjetnik, umrl. Francka se je rodila v družini štirih otrok 9. marca 1920 leta v Goričici pri Preserju, nedaleč od Ljubljane. Kot 15 letno dekle je šla služit za gospodinjsko pomočnico družini Jeršinovec na Vrhniko, iz katere izhaja, že pokojni, pevec Veselih Planšarjev Janez Jeršinovec. »Tisti čas ni bilo, lahko priti do službe. Čeprav sem izhajala iz družine, ki je imela 18 ha zemlje, imeli smo tudi konje, smo morali otroci iti iskat službe. Doma je posest prevzel brat Janez. Prvo zaposlitev sem dobila pri družini Jeršinovec, ki je imela na Vrhniki usnjarno, v kateri je bilo zaposlenih 20 delavcev. Tam sem kot gospodinjska pomočnica delala 8 let. Vse od prvega leta sem negovala tudi znanega pevca Veselih Planšarjev Janeza Jeršinovca. Spominjam se, da je že kot otrok zelo lepo pel. Delo gospodinjske pomočnice je bila zame šola, saj sem se naučila kuhanja in drugih gospodinjskih del. Ker so imeli na hrani delavce in vajence sem vsak teden dvakrat spekla po 6 kolačev kruha. Hrana, ki smo jo kuhali je bila preprosta in so pri isti mizi jedli gospodar kakor delavci in vajenci. Moja mesečna plača je bila 150 dinarjev. Kaj je to pomenilo vam pove, da sem si lahko zanjo kupila navaden par čevljev. Za zimski plašč, pa je tedaj bilo potrebno odšteti 600 do 700 dinarjev. V času vojne sem bila za sedem mesecev poslana na prisilno deli pri kopanju strelskih jarkov v okolici Postojne. Tam je po naključju delala tudi mama od žene mojega sina Tomaža. Naj omenim, da so mojemu gospodarju Jeršinovcu po vojni zaplenili podjetje in je zaradi tega storil samomor.
Ko so po vojni ljudje prihajali v Apaško dolino, je semkaj, decembra 1945. leta, na Pogled prišla s svojo družino tudi moja sestra Micka in njen mož Ivan Podobnik. Tedaj me je povabila, da pridem k njej. Dejala je: »Micka saj já ne boš celo življenje dekla.« Ubogala sem jo in si tukaj na Pogledu ustvarila družino. Leta 1946 sem se poročila z domačinom Tomažem Dreslerjem, ki je na svoji domačiji že prevzel posest na Pogledu. Posest smo leta 1973 prodali in se odselili na sedanjo lokacijo v Podgorju. Sedaj živim kot vdova, mož mi je umrl 1986. leta, od svoje skromne pokojnine.«
Še veliko zanimivega nam je povedala. Kako je iz Pogleda hodila peš v Radgono in v kino v Apače. Kako rada je imela živino. Vesela je, da jo imajo njeni radi. Sinova Tomaž in Roman z družinami sta ju obdarila s stremi vnuki in 4 pravnuki. Rada jo obišče tudi njena rejenka Mira Rajter, ki je k njej prišla, ko je bila stara leto in pol. Pri njej je živela do 19. leta starosti in je odšla ko si je ustvarila družino. Zadovoljna je, da še lahko sama skrbi za sebe. Ob tem moramo omeniti, da je pogosto povabljena za mizo tudi od snahe Kristine. Njeno veselje je kuhanje in pečenje peciva. Kot pravi najrajši peče »buhtle«. Veseli se tudi negovanja rož, ki krasijo njem dom.