Na obisk k Mlakarjevim v Spodnji Ščavnici, smo se odpravili na povabilo predsednice Krajevnega odbora Rdečega križa Spodnja Ščavnica Marte Klemenčič, ki je tisto nedeljo, bilo je 20. aprila, organizirala obisk pri Antoniji Mlakar, ki je tiste dni praznovala 90 let življenja. Na obisk smo se odpravili skupaj z županom občine Gornja Radgona Antonom Kampušem, ter predsednico in poverjenico KO RK Spodnja Ščavnica Marto Klemenčič in Kristino Finster. Čeprav priklenjena na posteljo, je bila obiska delegacije vesela. Po izrečenih čestitkah župana in predstavnic RK, ki so slavljenki izročili darilo, smo jo nagovorili še mi. Rada nam je odgovarjala na naša radovedna vprašanja. Ker smo bili v Elradu nekaj let njen sodelavec, nam je zaupala marsikaj iz njenega dolgega življenja.
Antonija Mlakar, samska se je pisala Fleisinger, se je kot viničarski otrok rodila 1. aprila 1918. leta na Ptujski cesti pri Gornji Radgoni. Že kot otrok, imela je le še brata Antona, je morala delati pri gospodarjih v vinogradih. Pred drugo svetovno vojno je tri leta živela kot služkinja v Beogradu, kjer se je naučila srbskega jezika. Od tam jo je pregnal začetek druge svetovne vojne. Ko so Nemci bombardirali Beograd, se je vrnila domov. Leta 1943 si je ustvarila družino, v kateri sta z možem Martinom imela dva sina, Sandija in Ivana. Z družino se je veliko selila. Živela je v Podgradu, Lutvercih, v stari šoli pri cerkvi, kjer je bil mož Martin hišnik, nato v stolpnici na Panonski ulici. Ko ji je umrl mož, se je preselila v upokojenski blok, od tod pa k sinu na Spodnjo Ščavnico, kjer živi že nekaj let. Kot smo se lahko prepričali zanjo lepo skrbijo, saj ima svojo sobo in popolno oskrbo. Za lepo skrb in nego mame Tončko, tako so jo klicali, je snaho Marico in sina Ivana pohvalil tudi župan, ki je izrazil zadovoljstvo, da ima mama ob njuni skrbi tako lepo starost.
Ko sta otroka odrasla se je Tončka zaposlila na Elradu, kjer se je tudi upokojila. Čeprav je priklenjena na posteljo, je še dokaj bistrega duha. Zanimivo je, da smo se lahko z njo pogovarjali v treh jezikih, v slovenščini, srbščini in nemščini. Svoje spomina na preteklost je najlepše podala v nemškem jeziku. Kot je povedala se je nemškega jezika naučila od očeta, ki je bil po narodnosti Avstrijec. Veliko veselja ji naredijo obiski njenih najbližjih, to so: sin Sandi z ženo, ki živi v Ljutomeru, ter 5 vnukov in 6 pravnukov