Tokrat nas je na dom Slavka Žižeka, ki je v soboto, 29. oktobra, v okviru najbližjih praznoval 85 letnico življenja, povabil njegov sin Srečko, katerega mnogi poznajo iz govorov pokojnikov o pogrebih. Povabila smo bili nadvse veseli, saj sva s slavljencem Slavkom Žižekom oba Negovca. Slavje je potekalo na domu Slavaka Žižeka, kjer sedaj gospodari sin Srečko, in sta ga skupaj z družinskimi člani pripravila sinova Srečko in Slavko, ki ima hišo od svoje rojstne hiše oddaljeno le nekaj deset metrov.
Povedali smo, da je slavje potekalo v krogu najbližjih. Kot smo že omenili, sta slavje pripravila sinova Srečko in Slavko s svojima družinama. Tega je bil, tako nam je povedal, slavljenec nadvse vesel. Vesel je tudi da so na slavje povabili njegove še živeči sestri Pavlo in Marico ter brata Konrada. Zaradi tega je bilo slavje, katero so obeležili tudi s torto, ki sta dedku pomagala pihniti pravnuka Aljoša in Žiga, bolj doživeto in prisrčno.
Slavko se je rodil v družini 11 otrok, od katerih le živijo štirje. Njegova življenjska se je začela z rojstvom 28. oktobra 1926. leta v Lokavcih pri Negovi. Takoj po končani osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Negovi, ob tem se je spomnil nadučitelja Milan Laha in dveh učiteljic Anice in Marice Pertl, ki so tedaj delovali na OŠ Negova, se je zaposlil kot gozdni delavec na graščini v Negovi. Delal je v gozdovih, ki so pripadali negovski graščini, pozneje pa gozdnemu gospodarstvu. Tedaj je bilo edino delavno orodje gozdnega delavca sekira in žaga, ki so ji rekli »cugžaga«. Delu v gozdu, za kar so dobivali tedensko plačilo, je prekinila druga svetovna vojna. Komaj 17 letni fant, je moral »enrukati«, se pravi oditi v Nemško vojsko. Iz Radgone, kjer je bilo zbirališče rekrutov, je prišel v Linz, kjer je potekalo vojaško usposabljanje ali »ausbildunga«. Bil je poslan na rusko fronto in bil v Berlinu, predelu Grunenwald, zajet od ruske vojske. K sreči na fronti ni bil nikoli ranjen. Po kratkem nekaj mesečnem ujetništvu se je z znanci Slovenci iz Štajerske, podal peš domov. Domov je hodil štiri dni taboreči skoraj brez hrane. Nastopil je njegov najsrečnejši dan v življenju. To je bil dan, ko je 15. oktobra 1945. leta, prestopil prag domače hiše. Kot gozdni delavec je takoj dobil delo na tedanjem Gozdnem gospodarstvu, ki je tedaj gospodarilo z zaplenjenimi graščinskimi in drugimi gozdovi. Slavko je vso delavno dobo za pokojnino prislužil kot gozdni delavec. Še se spominja delovodij, gozdarjev ali logarjev, Kubika, Čeha in Žurmana, ki so mu bili »šefi«.
Slavko si je leta 1951, z Marijo , rojeno Nedok, ustvaril družino in si v Očeslavcih, kjer živi uredil dom. Letos praznujeta Slavko in Marija 60 let zakona. Toda brez slovesnosti, saj je žena težko bolna. V zakonu sta se jima rodila sinova Srečko in Slavko, ki sta si prav tako ustvarila družine in dom. V veliko veselje so jima štirje vnuki in trije pravnuki. Kot nam je povedal, je srečen, da si je sin Srečko doma ustvaril družino in postavil nov dom. Srečen je, da za njega, posebno ženo, lepo skrbita Srečko in njegova žena Ivana. Po potrebi sta vedno pripravljena pomagati tudi sin Slavko in njegova sopotnica Suzana.
Naš sogovornik, je zdravega duha. Ima dober spomin in nam je povedal veliko zanimivega iz preteklosti. Tudi to, kako je opazoval požar na negovskem gradu za »pametvo« 1938. leta. Ko je bil doma v Lokavcih, je bil tudi »molec« in zvonar, na koru pa je »gonil tudi mehe«, ki so ustvarjali zračni pritisk za igranje na cerkvenih orglah. Ker je celo življenje povezan z lesom, še vedno rad kaj naredi iz lesa, predvsem kak »štil« ali toporišče, za sekiro in motiko. Skrbi tudi za duhovno razgledanost, saj rad bere časopise, bere tudi knjige. Njegova zadnja knjiga, ki jo je prebral , je knjiga o dr. Antonu Trstenjaku, Oj, hišica očetova, ki jo je napisala pisateljica Cilka Žerdin. Kot je dejal, mu bilo to branje posebno v veselje, saj je Trstenjaka dobro poznal. Kot duševna hrana mu služi tudi obisk cerkve. Vsako nedeljo, ga njegovi peljejo k maši na Kapelo. Kot pravi je »mladim« nadvse hvaležen, da mu omogočijo obisk sv. maše.