V toplem zavetju lepega doma družine Pižmoht v Segovcih, je bilo prijetno poklepetati z Miroslavo Lesjak, ki je letos praznovala 85 let življenja. Tudi tokrat smo se pridružili delegaciji KORK-a Apače, katero sta predstavljali podpredsednica Suzana Tropenauer in aktivistka Marinka Trost. Kakor vedno se nam je pridružil tudi župan Franc Pižmoht. Toda tokrat je slavljenki čestital v svojem domu, saj slavljenka živi pri hčerki Miri, ki je županova žena. Pridružili smo se veseli druščini in opravili »novinarsko zaslišanje«, ki je bilo, po zaslugi sogovornice Miroslave, zelo prijetno in plodovito. Na račun njene zgovornosti in bistrosti duha, bi se lahko na široko razpisali. A nam tega ne dopušča prostor, ki nam ga namenja urednik.
Miroslava Lesjak, rojena Prešern, se je rodila 26. septembra 1926. leta v Globokem pri Poljčanah. Odraščala je v družini treh sester. Njen oče Franc, ki je bil Maistrov borec, je bil natakar. Zaposlen je bil v Zagrebu in v Ljubljani v Nebotičniku. Doma je za družino, na 2 ha veliki posesti, skrbela mama. Nekaj čas pred drugo svetovno vojno ga je natakarska pot zanesla v gostilno Probst-Kern v Lutverce, kjer ima sedaj poslovne prostore Roletarstvo Marjana Vrbnjaka. Semkaj so ga z vlakom hodili obiskat žena in otroci. O tem nam je Miroslava povedala: »To so bili zame lepi časi. Z vlakom smo se iz Poljčan pripeljali v Gornjo Radgono, nato pa šli peš v Lutverce. Bili smo srečni, da smo se lahko srečali z očetom. Večkrat je šla z nami tudi mama, ki je ob večjih dogodkih v gostilni pomagala pri strežbi. Toda očeta je gospodar opozoril, da bi bilo dobro zaradi okupacije zapustiti nemško govorečo Apaško dolino. S tem je bilo naših obiskov konec.«
Miroslava je po OŠ, ki jo je obiskovala v Studenicah, nadaljevala šolanje na Meščanski šoli, a je zaradi vojne ni končala. Vseeno je po končani vojni dobila delo uslužbenke na Pošti v Studenicah. Še istega leta je bila poslana na delo poštne uslužbenke v Gornjo Radgono. Tu se je spoznala z Ivanom Lesjakom, ki je bil miličnik, in se decembra leta 1946 poročila. Njuno družinsko življenje se je začelo v skromnih stanovanjskih razmerah. Večkrat sta se selila in končno ustalila v Segovcih, kjer sta si leta 1957 kupila hišo, kjer živi vse do danes. Tedaj je mož dobil službo na tedanji občini Apače in se upokojil kot šef krajevnega urada v Apačah. V hiši, ki sta jo obnovila, je živela družina s tremi otroki, sinovoma Ivanom in Francem, ter hčerko Miro, ki si je doma ustvarila družino in dom. Danes jo razveseljuje 5 vnukov in 5 pravnukov. Njihovih obiskov je vedno vesela. Nadvse je hvaležna hčerki Miri, ki je po poklicu sodnica, in zetu Francu, da ji na pozna leta delata družbo in za njo lepo skrbita.
Miroslava je bila tudi družbeno aktivna. Največ časa je posvetila kulturni dejavnosti, saj je bila režiserka iger, ki so jih igrali na amaterskem odru v Apačah. Je članica Rdečega križa in darovalka krvi. Kot voznica je menjavala številne avtomobile. Vozila se je s »fičekom«, wartburgom, hroščem, pejekom in tudi novejšimi vozili od hčerke in zeta, ko je vozila otroke v vrtec ali šolo. Njen hobi je branje časopisov in gledanje televizije.