Na dva meseca na prisilno v Trbovlje, kjer je spoznala moža Kako hitro teče čas, nam je povedala naša sogovornica Matilda Teršek,katero smo obiskali na njenem domu na povabilo predsednice KORK Lutverci-Plitvica Eveline Petrovič, ki jo je skupaj s predstavnico OZRK Trudom Kampuš in podžupanom občine Apače Francem Pižmohtom, obiskala ob praznovanju 80 letnice življenja. Kot nam je povedala,je bila obiska nadvse vesela, za kar se jim tudi zahvaljuje.
Kakor običajno ob takih obiskih, ki so hvalevredno dejanje Rdečega križa in občine, da se spomnijo starejših, smo jo obiskali tudi mi. V toplo zakurjeni sobi, katero je grel prekrasen kamin, na katerega naša sogovornica nalaga bukova drva, ki dajejo prijetno toploto, je tekel topel in prisrčen pogovor. Njena življenjska zgodba je taka kakor mnogih starejših, ki kot otroci niso bili deležni toplega starševskega objema. Matilda Teršek se je rodila 15. februarja 1929. leta v Lešanah. Komaj 6 mesečnega otroka je mati dala v rejo k babici v Nasovo.. Ko ji je bilo 4 leta, ji je umrla babica, zato so jo, le za mesec dni, dali nazaj materi, odkoder so jo dali v rejo teti Marijo Črnko, kjer je ostala eno leto, nato pa so jo dali v Žiberce k družini Šmidt. Ob tem si je težko predstavljati, kaj vse je tak otrok pretrpel. Ko je bila stara 17 let, je končno prišla k materi v Lešane, kjer je ostala do 20 leta starosti. »Tu se je pravzaprav končala moja mladost, kajti 18. februarja 1949. leta, sem bila poslana na prisilno delo v Trbovlje. Tedaj so iz borze dela v Gornji Radgoni za dva mesece poslali 23 delavcev, od tega tri ženske, na izgradnjo blokov v Trbovljah. Tam sem delala v delavski menzi, ob tem pa spoznala svojega bodočega moža, ki je že pokojni, s katerim sem se še isto leto novembra v Hrastniku poročila. Z možem sva 13 let živela in delala v Trbovljah, kjer s5ta se jima rodila sinova Jože in Edvard. Ker je bil mož gradbeni delovodja, je po prijateljici Ani Klopčič, dobil delo v tedanjem Gradbenem podjetju, ki ga je vodil Anin mož Klopčič. Vodil je izgradnjo treh novih blokih na Panonski ulici v Gornji Radgoni. Obenem s službo je dobil stanovanje v hiši tukaj v Lutvercih, katero sva z možem leta 1962 odkupila. Sama sem se ob vrnitvi zaposlila na Elradu obratu galvanika, kjer sem delala 8 let. V tem času sem se na Srednji gostinski šoli v Radencih šolala za natakarico in se zaposlila v tedanjem Občinskem gostinskem podjetju, katerega je vodil Janez Elbl. V gostinskem poklicu sem delala vse do 1985. leta, ko sem se upokojila.«
Matilda, je vesela, da jo imata otroka sinova Jože in Edvard, z družinami rada, saj jo pogosto obiskujejo. Vesela je tudi, da si je vnukinja Lea Skrivanek z možem Alešem v njeni hiši ustvarila dom. S svojimi obiski jo razveseljujejo tudi tri vnukinje, dva pravnika in ena pravnukinja. Z njimi je tudi vsakodnevno polno zaposlena, saj vsak dan skuha jedila za 8 ljudi. Veliko ji tudi pomenijo rože in delo na vrtu. Kot pravi, komaj čaka pomladi, ko se bo začelo delo na vrtu. Za kratek čas ima tudi kokoši, ter muco Bibo, ki ima »dovoljenje« za bivanje v njeni lepo urejeni dnevni sobi, kjer se greje ob toplem kaminu.
Če smo v uvodu navedli njeno veselje ob obisku delegacije na domu, moramo še omeniti, da ji je veliko pomenilo tudi darovanje nedeljske zahvalne maše v cerkvi v Apačah. Kot je dejala, so ji ob nagovoru župnika Janeza Ferenceka v oči stopile solze. Ob tem še naj omenimo, da je ljubiteljica romanj, saj je obiskala številne romarske kraje, kot so Lurd, Medžugorje, Rim in še mnoge druge kraje. To ji krepi zdravje in duha, je še dejala.