Še danes si želi zvedeti za grob svojega očeta Kakor je že navada, smo bili tudi tokrat povabljeni, da se udeležimo praznovanja jubileja občanke občine Apače, kateri so za njen rojstni dan prišli čestitat, župan občine Apače Franc Pižmoht in delegacija Rdečega križa načelu s predsednico OZ RK Gornja Radgona Silvo Vračko, ter predsednico in podpredsednico KORK-a Apače Olgo Edšidt in Suzano Tropenauer, ter poverjenico Greto Vukan. Kakor vedno je bil obisk nadvse prijetno dejanje, katerega se je razveselila jubilantka. Kot je povedala, je bila obiska nadvse vesela, in se jim je za to dejanje posebej zahvalila. Naša naloga je bila, kot vedno, da zabeležimo dogodek, in ob tem predstavimo jubilantko.
Že v uvodu moramo povedati, da še doslej, odkar obiskujemo jubilante v Apaški dolini, nismo bili tako ganjeni ob pripovedi življenjske zgodbe, kot ob zgodbi naše sogovornice Ivanke Tratnajak. O tem bomo kaj več povedali v nadaljevanju zgodbe. Ivanka se je rodila 3. aprila 1931. leta v Črncih pri Apačah. Rodila se je v maloposestniški družini, ki se je preživljala na 1,54 ha zemlje. V družini se je rodil le še brat Jože, ki pa je umrl pri 54 letih. Pri omembi staršev, se je naši sogovornici za trenutek ustavila beseda. Orosile so se ji tudi oči. Kako tudi ne, ko pa ji je spomin segel v otroška leta, ko je na krut način izgubila očeta. »Živeli smo lepo družinsko življenje. Mama Ivanka je skrbela za družino, mene in brata Jožeta, oče pa je bil v službi kot poštar. To družinsko idilo je pretrgala povojna oblast, ki nam je vzela očeta. Stara sem bila 14 let, ko so prišli po očeta in ga odgnali ne da bi povedali zakaj. Tedaj še nismo slutili, da ga nikoli več ne bomo videli. Oče nikomur ni nič naredil, zato nismo vedeli zakaj bi ga zaprli. Ker o njem nismo dobili nobenega glasu, smo slutili, da so ga ubili. Mama in otroka sva jokala za njim, a je bilo vse zaman. Še danes ne vemo, kje je bil ubit in kje ležijo njegovo posmrtni ostanki. Čeprav sem v letih, bi si želela vedeti, kje naj prižgem svečo svojemu dobremu očetu. Kot sem povedala, ni bilo vzroka za tako dejanje oblasti. Vemo pa, da ga je izdal vaščan, katerega tudi ni več. Domnevamo, da je bil ubit zaradi tega, ker smo bili nemško govoreča družina, čeprav smo govorili tudi po slovensko. Vse kaže, da nikoli ne bom izvedela za grob mojega očeta. Verjetno bi takrat odpeljali tudi mamo, a je bila zelo bolna. Zanjo sem skrbela kot 14 letna deklica. Si lahko zamislite, kako je bilo hudo družini, ki je izgubila očeta, ki je s svojo plačo skrbel za družino. Oblast nam ni vzela samo očeta, temveč so nam zaplenili hišo in posest. Zaradi bolne mame nas niso pregnali iz hiše, ki smo jo morali pozneje od oblasti kupiti. Edino zadoščenje po tem krutem dejanju povojne oblasti, imamo, da sem dobila sedaj odškodnino za zaplenjeno hišo in posest. Toda to ne odtehta, krivice, ki nam je bila storjena.«
Taka je torej zgodba, ki je Ivanka ne more pozabiti. Prišla so tudi leta, ko se je veselila. Leta 1957 se je poročila z Jožetom Tratnjakom, s katerim sta po starših prevzela posest. V zakonu so se jima rodili otroci od katerih živijo Marija, Jožica in Ivanka. Medtem, ko ji je prvi otrok, bila je hčerka Ivanka, pri 6 mesecih umrl, kar je bil zanjo in moža še en velik udarec. Mož pa je imel pred zakonom sina Hinkota, katerega je vedno vesela, ko jo pride obiskat. Hčerke so si ustvarile družine in ju razveselile z 8 vnuki in 6 pravnuki. Ivanka živi v hiši, v kateri se je rodila in vodi svojo gospodinjstvo. Kot je dejala nikoli ni sama, posebno zato, ker si je hčerka Silva z možem Brankotom doma ustvarila v njeni hiši. Tu ji tako delata tudi družbo vnuka Patrik in Rene. Družina hčerke živi v nadstropju hiše, skrbi pa tudi za urejenost okolice, tako da sama skrbi le za lastno gospodinjstvo, rada pa ima tudi rože. V preteklosti so pri hiši, kakor povsod, imeli živino in prašiče, sedaj ima Ivanka le kokoši. V veliko veselje ji je, da so si vse hčerke ustvarile domova na domači zemlji in so si tako reče sosedi. V pogovoru je posebej poudarila: »Srečna sem, da imam okoli sebe tako veliko družino in da me imajo moji vsi radi.« Gotovo ji to pomaga, da vsaj malo pozabi na tiste krute povojne dni, ko je na krut način izgubila očeta in zaplembo doma.
Da jo imajo njeni radi, so pokazali tudi z organizacijo »velikega« slavja njenega življenjskega jubileja, ki so ga pripravili na Kmečkem turizmu Mihelič na Rožengrunutu. Tam so ji vnuki in pravnuki pripravili bogat kulturni program, ob katerem je bila ganjena do srca. Za zanimivost je poskrbela tudi vnukinja Rebeka Zorman, ki je ustvarila družinsko drevo s slikami vseh njenih potomcev.