Na „Prangerjadi 2009“ je na Kozjanskem sodelovalo osem (izmed 12) slovenskih krajev s sramotilnim stebrom V Podsredi v občini Kozje na Kozjanskem je v organizaciji Turističnega društva Podsreda, potekala 12. Prangerjda, torej srečanje prangerskih krajev, kjer imajo še zmeraj ohranjen pranger ali sramotilni kamen, ki je služil za sojenje nižjega sloja prebivalstva tistih časov. Na zanimivem dogodku, ki je poleg približno 300 sodelujočih pritegnil še veliko drugih obiskovalcev, se je odvijalo marsikaj lepega in prijetnega, tako da je gotovo vsakdo našel nekaj zase. Na prireditvi, kjer je vseskozi potekala tudi „Srednjeveška delavnica“, so organizatorji program popestrili z lokostrelstvom, s srednjeveškim mečevanjem in z drugimi igrami, s srednjeveškimi plesi, z vitezovo orožarno in s kovnico novcev, kovačem, kaligrafinjo. Prava atrakcija pa so bili boji z ognjenimi meči in ščiti, bruhanje in požiranje ognja, manjkala pa ni tudi trebušna plesalka... V Podsredi je okoli 300 srednjeveško oblečenih oseb: prišla je vsa gospoščina Prangerskih krajev; od grofov in grofic, dvornih dam, grajskih gospodov, meščanov, grajskih pisarjev, rihtarjev, oskrbnikov, bobnarjev, vitezov, biričev, slug, gornikov, podložnikov in podložnic, in še, še, še..grajska kovačnica... In tako je Podsreda začasno ponovno postala srednjeveška kozjanska vas.
Kljub vsemu pa so najbolj zanimive bile predstave, ki so jih v okviru XII. „Pangerjade 2009“ uprizorile ekipe sodelujočih „prangerskih“ krajev iz cele države. Po uradni otvoritvi prireditve in pozdravnem nagovoru domačega župana občine Kozje, Andreja Kocmana, so se namreč zvrstile predstave: Pri sramotnem kamenu (KŠD Predgrad); Gorska pravda (TD Negova – Spodnji Ivanjci); Sodba tatu in prevarantu Franclju pred prangerjem (KD Motnik); Tržni spor (TD Ptuj in Društvo Cesarsko-kraljevi Ptuj); Sojenje mlinarju na gradu Monsberg (DPD Majšperk); Sojenje pri spomeniku (TD Lemberg); Grajske perice (TD Brestanica); Sojenje postopaču Gustlu (TD Pilštanj). Prangerijada je sicer zgodba iz srednjega veka, ko so med nižjim slojem ljudi za manjše prekrške, prešuštnike, zločince, sumljive postopače, prepirljivce kaznovali na sramotilnem kamnu ali prangerju. V Sloveniji je 12. krajev, ki imajo ohranjeni pranger ali sramotilni kamen. To so srednjeveške kulturne znamenitosti, na katerih je grajska ali trška gospoda kaznovala prestopnike. Grajski ali trški »rihter« je obsodil in nato v soglasju z gospodo izrekel kazen.
„Naše TD Negova – Spodnji Ivanjci“ se je v srednjeveškem duhu predstavilo kot vasica, ki ima pranger iz leta 1656 in s prikazom sojenja Gorska pravda, kjer smo prestopnike, tatove, lažnivce, pretepače in vse, ki namerno delajo škodo drugim, kaznovali. Najhujše zločince pa smo privezali na pranger ali postavili v trlico in so s tem bili javno osramočeni, kar je bila največja kazen tistega časa. Naše društvo je navdušilo domačine in goste s predstavo kakor tudi s ponudbo na stojnici kjer smo ponujali dobrote naših krajev in promovirali Negovo z okolico kakor celotno občino Gornja Radgona. Na prangerijadi katere se je iz Negove udeležilo 75 članov in večina je bila oblečena v srednjeveška oblačila, smo spremljali tudi sojenja ostalih društev iz Slovenije ter prišli do zaključka da je sodstvo tistega časa bilo uspešnejše kot je to danes“, nam je povedal Zlatko Mulec iz TD Negova – Spodnji Ivanjci.
Prangerji ali sramotilni stebri sicer sodijo med kulturno – zgodovinsko dediščino oz. posebnost, s katero mnogi, predvsem mlajši ljudje niso niti seznanjeni. Sramotilni steber je najprej bil lesen, nato pa kamniti. V zahodni Evropi so se prangerji pojavili med 12. in 13. stoletjem, pri nas pa malo kasneje, od druge polovice 15. stoletja dalje. Po naročilu zemljiških gospodov so jih postavili na trge, kjer se je običajno zbralo največ ljudi. Uvedli so jih za kaznovanje za zagrešene tatvine, krivolove ali raubšice, prešuštva in druge prestopke. Zločincem in prestopnikom, ki jih je doletela kazen na sramotilnem stebru, so okrog vratu navezali tablico z navedenim popisom zločinov ter jih privezali na steber. Mimoidoči so kaznovanega zasmehovali, zmerjali, pljuvali in kamenjali. Največkrat so se kazni izvajale ob nedeljah, ko so ljudje hodili k maši. Kaznjenci so bili lahko na kamen privezani tudi več dni. Kljub krutemu načinu kaznovanje naj ne bi bilo pogojeno s fizičnim znašanjem, seveda pa so se dogajale tudi izjeme. GORSKE BUKVE Vzgoja vinogradov, delo v njih, razmerja med lastniki in delavci, vse to je sčasoma privedlo do zapletenih odnosov, ki jih je bilo treba ustrezno reševati. Zato je v 13. stoletju v Evropi nastalo gorsko pravo, ki so ga zapisali tudi v pravo knjigo, imenovano Gorske bukve. Kot že rečeno, urejala je odnose med gorniki in tistimi, ki so obdelovali gorniške vinograde.
Od kod izrazi gora, gornik in gorniški vinograd? Ko so krčili nekultiviran svet, navadno je bil gozd, so predelu, ki so ga iztrebili in na njem posadili vinsko trto, rekli gora. Tako so nastali gorski vinogradi, in tisti, ki so bili njihovi zakupniki, so bili gorniki, lastnik pa je bil gorski gospod. Zakupniki so lahko bili podložni kmetje, svobodni meščani, pa tudi duhovniki in manjši fevdalci. Po gorskem pravu je bil uporabnik gorskega vinograda svoboden ne glede na stan in ni bil osebno podložen, temveč je bil podložen gorskemu gospodu glede na dajatev od gornine. Uporabniki vinogradov so bili posebna gorska skupnost, ki se je enkrat letno sestala na zboru z lastnikom - gorskim gospodom. Zbor se je imenoval gorska pravda in je obravnaval vse sporne zadeve med gorniki in gorskim gospodom. Zaradi vse večjega števila sporov je nastala zbirka pravnih predpisov za podložnike. V slovenščino jih je prevedel župnik Andrej Recelj z Rake na Dolenjskem že leta 1582. Gorske bukve so vsebovale veliko predpisov o pravilnem obdelovanju vinogradov, o njihovem zavarovanju s plotovi, da jih ne bi poškodovala živina ali divjad, o cestah in poteh, o čiščenju ozar med posameznimi vinogradi, o začetku trgatve, ki se je smela pričeti samo z dovoljenjem gorskega gospoda ali pa po sklepu izvedencev iz vrst sogornikov, da ne bi bilo vino prekislo zaradi prezgodnje trgatve ali pa da ne bi prepozno začeta trgatev zmanjšala pridelka.
Gorski gospodje so svojim zakupnikom priznavali nekako obliko samouprave zaradi vzdrževanja zidanic, stiskalnic, sodov, pa tudi zaradi težkega dela v vinogradu, zlasti rigolanja. Gorske bukve so bile znane in so jih uporabljali predvsem v nemško govorečih deželah.