Repo sejemo, da ohranjamo tradicijo pridelave kmetijskih pridelkov, ki smo jih sejali v preteklosti Tako nam je dejal Jože Čuš, znani zbiratelj ljudskega etnografskega gradiva, iz Ženika pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Povabil nas je, da bi prisostvovali »obredu« obrezovanja repe na domačem dvorišču njegove domačije. Radi smo se odzvali povabilu, saj smo ob prizoru obrezovanja repe, doživljali svojo mladost. Kot je znano, je v preteklosti bilo obrezovanje poljščin, kot so repa, korenje in pesa, vse našteto je služilo za polaganje živini in prašičem, jesensko večerno opravilo. Izpuljeno, reklo so napipano, repo, korenje in peso, so s ščavjem vred, pripeljali na dvorišče, kjer so ga v po večerih obrezovali domači in sosedje. Pri večjih kmetih so to opravilo opravljali tudi njihovi stalni delavci, tabrharji ali dninarji. O pridelavi repe nam je Jože Čuš povedal: »Mnogi so že opustili pridelavo repe, ki je bila v preteklosti pomembna krma za živino in prašiče. Sejali smo jo v strnišče, ko smo pospravili pšenico ali žito. Kmetje so poznali najboljše termine za setev repe. Tako sejana repa se je rekla; Jakobova, 26. julija, Prcjunkolova, 2. avgusta in Lovrenčova repa, 10 avgusta. To je ena redkih poljščin, ki je ni treba okopavati. Repa raste pozno v jesen, vse do zmrzovanja zemlje. Mi jo sedaj sejemo krmimo le prašičem in zajcem. Nekaj je tudi kisamo v tropinah za ljudsko prehrano.«
Repa je bila pozimi tudi pomembno živilo za ljudi. Iz nje so znale gospodinje pripraviti mnoge jedi za tedaj številčno velike družine. Največkrat je bila to kisana repa, iz katere so pripravili jed, s katero so prelili koruzne žgance. To so uživali predvsem za zajtrk. Poznali so tudi juhe v kateri sta se kuhala v kockah narezan krompir in sveža repa. Taki juhi so rekli krhlenka. Kot živilo, so uporabili tudi cime repe, jedli so kot solato, ki katere je poganjala v topli kleti ali v repnici. Repnica, nekaka kopica za hranjene repe na njivi, je bila zaščitena pred mrazom s koruznico, hlevskim gnojem in zemljo. V repnicah, tako so jim rekli, je ostala repa sveža vse do spomladi. Sicer so repo, kakor tudi druge poljščine, kot so krompir pesa, v kleteh, ki jih je premogla vsaka podeželska hiša ali gospodarsko poslopje. Zanimivo je, da so repo za krmljenje prašičev kuhali v svinjskih kotlih. Še prej so jo kuhali v velikih lončenih posodah v krušni peči, katerim so rekli »kropnca«. V peč so jih, zaradi velike teže lonca, spravljali z »burklami«, ki so bile na koleščkih. Veliko zanimivega bi še lahko povedali o pridelavi repe in njeni uporabi v prehrani. Ker je bila repa prevečkrat na jedilniku, je nastala šala: »Zjutraj repa, opoldne repa in zvečer repa. Vrag naj vzame taki hram kjer samo repo ham«. Naj bo ta prispevek nekak spomin na dogodke iz kmečkega oživljena v še ne tako davni preteklosti. Da smo lahko obudili ta običaj, se zahvaljujemo družini Marije in Jožeka Čuša, ki sta nas povabila, da smo lahko sledili temu dogodku.