Čeprav sta topla minula zima in pomlad zavirala rast gozdnih lepotic, kot so jurčki, lisičke in druge gobe, to ne pomeni, da gobe, na veliko veselje mnogih gobarjev, le ne rasteje. Kako uspešna je letošnja pomlad za gobarje, sta se gotovo najbolj zgovorno prepričala Branko in Jelka Kovač iz Hrastja Mote pri Radencih. V gabrovem grmu v neposredni bližini domače hiše, pravzaprav kar na domačem dvorišču, poteka namreč že nekaj dni prava „nabiralna gobarska akcija“. In naključno smo se tudi sami znašli med izjemno lepimi in zdravimi jurčki, pred katerimi se kar sline cedijo. Na dveh kvadratnih metrih sta namreč lahko nabrala več deset lepih in zdravih jurčkov, na katere je še posebej ponosen Branko, saj jih je praktično sam tudi „vzgojil“. Svoj dejansko nenavaden »pridelek«, kar nekaj dni skrbno varujejo, da ne bi mimo prišel kakšen gobar, katerih v zadnjih dneh in tednih tudi v pomurskih gozdovih ne primanjkuje, vmes pa je kakšnega le sam utrgal. In presenetljivo, vsi jurčki so izjemno zdravi kar je nekoliko nenavadno, glede na spremenjene vremenske razmere. Če bi vse jurčke pobral hkrati bo Branko napolnil veliko košaro, a sam raje nekatere manjše gobe pušča naprej rasti. Kljub vsemu pa Branko trdi, da letos ni bilo toliko gob, kot pred tremi leti, ko jih je na isti lokaciji, torej v »gneči« na majhnem prostoru, hkrati naštel kar 108 lepih gob.
»Tukaj gre dejansko za nenavadno zgodbo, in sicer smo že nekaj let na isto mesto, v omenjenem grmu, metali odpadke gob, ki smo jih nabirali v gozdu. In čez nekaj časa so tam začela rasti »domači« jurčki. Vsako jesen je bilo kar nekaj gob, pred tremi leti pa so preseženi vsi rekordi, kajti toliko pridelka ni bilo nikoli pred tem in po tem. Pa tudi letos je zelo lepo, saj je še veliko zametkov gob, katere skrbno skrivamo in zalivamo, saj potrebujejo veliko vlage«, nam je pripovedoval Branko Kovač, ki je dejal, da s soprogo otroci in vnuki, ki jih pogosto obiskujejo, imajo radi gobe, zato jih s soprogo Milko, posušijo, vložijo ali pa kar dajo zamrzniti in jih lahko nenehno uživajo. Kot pravi Branko pa ga za omenjeno »gobarsko srečo« ne skrbijo niti inšpektorji, saj ocenjuje, da skupaj z domačimi lahko razdeli ves pridelek, ob tem pa meni, da gre pravzaprav za doma vzgojene jurčke, o katerih zakonodajalec menda ni razmišljal…
Tudi sicer Branko Kovač, ki skupaj s soprogo Milko živi na obrobju gozdička v Hrastju Mota, ima za pokazati veliko zanimivosti. Zaljubljena sta v živali, tako domače kot gozdne, tukaj pa so tudi druge naravne reči, umetnine – unikati, ki jih izdeluje sam Branko. Po dolgoletnem življenju v Ljubljani se je namreč pred nekaj leti vrnil v rojstni kraj, kjer se predvsem ukvarja z inovacijami in novitetami. Sam izdeluje številne unikate, ki potem krasijo domove, dvorišča ali vrtove znancev, sosedov in prijateljev.