Korošec Jožef Cestnik sodi med najstarejše ribiče v Sloveniji, saj „namaka“ že 62 let, torej od davnega leta 1947 V teh toplih pomladnih dnevih, ko si mnogi mlajši in starejši čas krajšajo tudi z namakanjem trnka v ribnikih, jezerih, rekah ali gramoznicah, človek med ribiči lahko naključno naleti na izjemno zanimive ljudi. Poleg takšnih in drugačnih „ribiških“ zgodb, pa seveda obstajajo tudi reči, ki hitro pritegnejo pozornost. In pozornosti je gotovo vreden tudi tudi davnega leta 1915 rojeni Jožef Cestnik iz Raven na Koroškem, ki smo ga kljub visoki starosti, srečali z ribiško palico na tradicionalnem pomladnem tekmovanju upokojencev in invalidov, ki so ga v Zgornjem Konjišču v Apaški dolini organizirali članice in člani ŠD invalidov in upokojencev Radenci. Res je sicer, da najstarejši izmed 121 tekmovalcev in tekmovalk ni bil zmagovalec ali pa med najboljšimi, toda tudi med tistimi dvaintridesetimi, ki niso ujeli niti eno ribo, ni bil. V svojo mrežo je, bodisi s pomočjo soseda – ribiča ali sina, 61 – letnega Jožefa Cestnika, mlajšega, s katerim živi, in ki ga je s Koroške pripeljal v deželo ob reki Muri, pospravil najmanj enega krapa in še nekaj drobiža. Zanj pa je glavno, da sodeluje, da se sreča z ljudmi, ulov pa niti ni preveč pomemben. Veseli in prijazni dedek nam pove, da je pred nedavnim bil v bolnici ter da ima nekaj težav z roko, zato mu je potrebna pomoč, verjame pa, da bo tudi to kmalu minilo in spet bo tisti stari.
Že nekaj desetletij, od leta 1975 je Jožef v pokoju, solidno pokojnino pa je zaslužil v mesariji. Pravzaprav je vse življenje „bil med mesom, tako živim kot tistim drugim“, saj je v službi vso delovno dobo bil mesar, vodja in direktor mesnega obrata v Ravnah na Korošekem, z mesarstvom se je ukvarjal tudi privatno, saj je bilo veliko domačih praznikov, ki se jim rečejo koline. Uspešno je izdeloval tudi domače salame in klobase ter druge dobrote, ob tem pa je bil tudi lovec, še vedno je ribič, in to najverjetneje eden najstarejših v Sloveniji, če ne prav najstarejši. Jožef je ribič že 62 let, torej natanko od leta 1947, dolga desetletja je bil tudi lovec, pa član AMD in mnogih drugih društev in združenj, tako da mu nikoli ni dolgočasno. Vedno je med ljudmi in to ga nekako drži pokonci, še zlasti potem ko mu je pred sedmimi leti umrla soproga. Prav povsod so ga ljudje vzljubili in je povsod dobrodošel.
Ob koncu, kratkega pogovora nam vedno duhoviti sogovornik samo pove, da se bomo še srečali tudi v Zgornjem Konjišču, saj namerava namakati vsaj do svojega 100. rojstnega dneva... In to je mislil resno!