Čeprav živimo v času, ko prihajajo sporočila po telekomunikacijskih medijih, to je zelektronsko pošto in telefonom, imajo poštarji še vedno veliko dela z dostavo pošte. V njihovi torbi se tu in tam še znajde kako pismo za naslovnika, časopis, manjši paket in še največkrat reklamni material, s katerim oglaševalci »bombardirajo« bodoče kupce. Ko smo se mudili v Stanetincih, ki sodijo v občino Cerkvenjak, smo na domu Ivana Janeza Pučka v Stanetincih srečali poštarja Mirana Zoreca, ki že 31 let raznaša pošto na poštnem področju pošte v Cerkvenjaku.
Miran Zorec se je rodil 1958. leta v Andrencih. Svoje otroštvo je preživel pri babici Micki v Andrencih. Sedaj živi z družino v Kunovi pri Negovi. Tam si je postavil lep dom v katerem mu žena Marica rodila hčerko Bernardo, ki je poštni inženir in je zaposlena na pošti v Cerkvenjaku, ter sina Bojana, ki je gradbeni tehnik. Miran nam je o svojem poštnem delu povedal: »Delo poštarja, ki ga, kot sem dejal, opravljam že 31 let imam rad. Če ne bi nekaj let zapustil tega dela, tedaj sem se zaposlil v veliki strugarni v Tovarni železniških vozil Boris Kidrič v Mariboru, bi bil poštar že 36 let. Zapustil sem ga zato, ker so me iz pošte v Cerkvenjaku poslali nekam daleč na Pohorje in se nisem želel oddaljiti od družine. Delo poštarja je zahteven poklic, saj je treba poštne pošiljke dostaviti ob vsakem vremenu. Zdelo se bo vam čudno, ko vam povem, da je bilo včasih delo poštarja lažje. Tu mislim na čase, ko še ni bilo toliko reklamnih sporočil, ki jih sedaj moramo dostavljati poštarji. Sedanje delo nam vsaj nekoliko olajšajo lepe asfaltirane, pozimi splužene, ceste. Joj, po kakem blatu smo včasih hodili. Brez gumi škornjev takrat ni šlo. Moja torba vsakodnevno tehta po 20 in več kilogramov. Seveda si pošto razdelim po področjih in jo seboj vozim z mopedom v prtljažnikih. Dnevno z mopedom prevozim 60 do 80 kilometrov.« Še bi imel kaj povedati, vendar se mu je mudilo, saj je imel še polno torbo pošiljk.