Zasedba, ki deluje 18 let, nadaljuje lokalno glasbeno tradicijo Prekmurja Po enajstih letih od prvega CD-ja je končno izšla druga zgoščenka prekmurske glasbene skupine Marko banda, z naslovom Vöra bije (ura bije), katero so v navzočnosti številnih glasbenih gostov še posebej ljubiteljev glasbe, v soboškem kinu Park, predstavili javnosti. Spremno besedilo za novo zgoščenko je napisal prof. Tomaž Rauch, občasni violist pri Marko bandi. Sama skupina Marko banda je sicer nastala neposredno iz potreb beltinske folklorne skupine (ki - mimogrede - letos praznuje 70 let delovanja), vendar pa je s časom postala prepoznavna in predvsem samostojna godčevska zasedba, ki daje svoj prispevek in prepoznavnost zvočnemu svetu Prekmurja že 18 let. Zasedba se je s časom in priložnostno sicer nekoliko spreminjala, vendar pa je jedro skupine ostalo isto skozi vsa ta leta. Zvočno je skupina naslednica beltinske domače zasedbe, ki je spremljala beltinsko folkloro, danes najbolj znano pod imenom Banda Kociper-Baranja oziroma tudi Beltinška banda, saj je ravno cimbalist Miško Baranja tudi bil njihov prvi skupni in neposredni mentor. Sedanja zasedba torej temelji na zvoku zasedbe, kakršne so do in ob začetku dvajsetega stoletja igrale v gostinskih lokalih tistega časa v takrat še (do 1919) madžarskem Prekmurju. Od tod tudi zvok cimbal, ki zasedbi daje dobršen del prepoznavnosti…
Pred dobrim desetletjem so član Marko bande izdali prvo zgoščenko (z naslovom Marko banda No. 1), v tistem obdobju so tudi izjemno veliko nastopali, zatem pa so se leta 2002 odločili za triletni premor. Danes, ko je skupina ponovno zelo aktivna, velja za eno redkih etno glasbenih skupin pri nas, ki načrtno goji čisto glasbeno izročilo svojega kraja in s tem nadaljuje lokalno glasbeno tradicijo Prekmurja. Ostajajo torej "banda", kar je prekmurski izraz za godčevsko skupino, ki dobi ime največkrat po vodji, primašu, kot imenujejo prvega violinista. Osrednje mesto v teh zasedbah imajo godala poleg prve in druge violine še viola in leseni bas, to pa dopolnjujejo še s klarineti (žveglami) in flavtami. Namesto viole včasih dopolnijo zasedbo s čelom ali harmoniko, po vzoru sosednjih Madžarov pa so bande vključile še cimbale. Nekoč so bande igrale predvsem na svatbah, romske pa tudi v gostinskih lokalih.
Marko bando, katere članstvo se je v teh letih nekoliko zamenjalo, danes sestavljajo Miha Kavaš (violina), Andi Sobočan (cimbale), Boštjan Rous (klarinet), Željko Ritlop (klarinet) in Slavko Petek (kontrabas). Sobočan, Rous in Petek so bili poleg Sama Budne (violina) tudi ustanovni člani zasedbe, občasno pa igra z njimi še Tomaž Rauch. Skupina je v 15 letih delovanja imela več kot 450 nastopov doma in v tujini, gostovali so med drugim na Japonskem ter pri slovenskih izseljencih v Argentini in Urugvaju, sodelovali so tudi na številnih evropskih festivalih etno glasbe. Na drugi zgoščenki, ki je sedaj predstavljena, in na kateri je 15 pesmi, z zasedbo sodelujejo še Vlado Kreslin, Bogdana Herman, Valerija Žalig, Regina, Tomaž Rauch ter etno skupina Jaro iz Češke.
Iz sodelovanja s folkloro v Beltincih izhaja tudi kar nekaj poznanstev, ki se razvijajo že leta. In namen te zgoščenke je bil - za razliko od prve (No.1 so jo poimenovali) - zbrati vtis in zapisati v čas današnji trenutek teh prijateljstev, poznanstev, obenem pa tudi prikaz, kako se je repertoar skupine s časom širil tudi na manj obvezne in priložnostne posege v druge zvočne prostore, predvsem v odvisnosti od sodelavcev, kot so češka skupina Jaro, s katero tudi občasno sodelujejo že 16 let, potem so tu še pevci, ki sicer delujejo na različnih področjih glasbe, s katerimi so se srečevali skozi vsa ta leta. Tako se je projekt gradil kar nekaj časa, v skladu z dogajanjem, odvisnim od zunanjih dejavnikov. Od tod tudi ime zgoščenke Vöra bije - ker je to prikaz časa, v katerem se je spreminjala podoba zasedbe, zvok zasedbe, vplivi, nenazadnje tudi ljudje. Za snemanja so iskali proste trenutke med natrpanim vsakdanjikom, zato so bila izvedena na »svejtek«, tista s skupino Jaro in Bogdano ter Vladom npr. na sam »vüzem«, torej veliko noč… Kakorkoli že, zdaj je dokument pred poslušalci in je veren prikaz trenutka iz delovanja skupine, ki kaže nekoliko širšo podobo njenega delovanja, v smislu godčevske tradicije, ki je rada tudi kaj poiskala, dodajala in ugajala publiki in seveda še vedno gojila tisto, kar čas neusmiljeno spreminja - izročilo.
„Značilnost komornih zasedb, ne glede na zvrst glasbe, se vsekakor dobi po dolgih, skupaj prevoženih kilometrih. Marko banda, je v tem desetletju prehodila dolgo pot in to peš, brez vsake prisotnosti turbo adrenalinske nervoze, vse se je lepo odvijalo v »slow motion« ritmu in ta ritem je pripeljal do potrebe, da se rodi nov nosilec zvoka. Toliko tega se je nabralo, da je moralo eksplodirati na najbolj pošten način - pred nami je nova zgoščenka; na njej se sliši dobro postavljena dramaturška zaporednost skladb, dobra uigranost Marko bande z gosti, ki sodelujejo na tej plošči, dobra produkcija, prijetna mešanica »izobraženih« in amaterskih muzikantov…“, pravi ob izidu nove zgoščenke izredni prof. mag. Slavko Šuklar.